So 30-ta leta res nova 20-ta?

Vedno pogosteje slišim, da so trideseta nova dvajseta.
Kot ženska, ki se hitro približuje tridesetim, lahko rečem – delno se strinjam. Zame so bila dvajseta vse prej kot lahkotna; bila so obdobje intenzivnih sprememb, vprašanj in neštetih začetkov, ki niso vedno prinesli odgovora..

Dvajseta – obdobje prehodov in iskanja

Do dvajsetega leta je življenje še dokaj strukturirano. Naš vsakdan oblikujejo okvirji šole, prijateljstev in družine – sistem, ki zagotavlja določeno predvidljivost. Skrbi se vrtijo okoli vprašanj, kot so: "si bom to lahko privoščila?", ne pa "kako bom preživela mesec?". Težave so bolj čustveno-razvojne in identitetne kot eksistencialne. In morda življenje samo ni bilo toliko lažje, kot je bila večja naša sposobnost, da ostajamo v trenutku – sposobnost, ki jo odraslost pogosto zamegli.

V tem obdobju sem pogosto čutila razkorak med sabo in svetom okoli sebe. Kot da bi obstajala tiha pravila, ki jih ne razumem povsem, a se jih vseeno trudim upoštevati – da bi ustrezala, da bi bila “prav”.

Družba ima še vedno precej jasne predstave o tem, kako naj bi ženska  odraščala: s stabilno službo, partnerskim odnosom in z občutkom miline, ki ne prestopi meje odločnosti. A resničnost je redko tako enostavna. Pogosteje je polna poskusov, dvomov in občutka, da se moraš nenehno dokazovati – a ne preveč, da ne bi koga zmotila.

Sandra Bem (1981) je to opisala kot delovanje spolnih shem – nevidnih družbenih vzorcev, ki oblikujejo naše predstave o tem, kaj pomeni biti “ženska” ali “moški”. Ti vzorci pogosto ustvarjajo napetost med nežnostjo in močjo, med skrbnostjo in samostojnostjo.

Iluzija o tridesetih kot končni postaji

Dolgo sem verjela, da bodo trideseta prinesla neko novo jasnost – občutek, da bom končno “na mestu”. Da bom vedela, kdo sem, kaj želim in kam grem.

A sčasoma sem ugotovila, da se mir ne zgodi ob določenem rojstnem dnevu. Pride postopoma, tiho, ko si dovolimo spoznati sebe brez mask, ki smo jih nosili iz navade ali potrebe.

Danes razumem, da življenje ne poteka v jasnih mejnikih. Da stabilnost ni končna postaja, ampak nekaj, kar znova iščemo, vsakič ko se kaj v nas premakne.

Ko pogledam nazaj, danes premorem več topline – tudi do tiste različice sebe, ki je včasih izbirala ljudi ali poti iz strahu, ne iz zavedanja. Krivda, ki sem jo takrat čutila, je danes postala učiteljica. Pomagala mi je razumeti, kako močno družbena pričakovanja vplivajo na naše odločitve – posebej na ženske, ki nenehno hodimo po tanki liniji med nežnostjo in odločnostjo, med skrbjo in ambicijo. Carol Gilligan (1982) je pisala o konfliktu med skrbno in avtonomno identiteto, ki ga ženske pogosto doživljamo – med potrebo, da smo tam za druge, in željo, da ostanemo zveste sebi. Tudi sama sem se večkrat znašla nekje vmes, ujetnica ideje, da moram izbirati med enim in drugim. Zdaj vem, da se ni treba odločati – da oboje lahko sobiva.

30-ta kot priložnost za ponovni začetek

Danes vem, da so strahovi del človeške izkušnje – ne sovražniki, ampak pokazatelji tega, kje se učimo, kje rastemo. Vem tudi, da občutek, da nekaj »zamujam«, ni vedno dokaz resničnega zaostajanja, temveč odsev družbenih meril, ki jih pogosto sprejmemo brez vprašanja. To opisuje tudi teorija socialne primerjave (Festinger, 1954), ki pravi, da svojo vrednost pogosto ocenjujemo glede na druge – še posebej v obdobjih sprememb.

Trideseta niso le »nova dvajseta« – so obdobje, ko se naučimo, da tempo ni univerzalen. Vsak od nas ima svoj ritem, svoj čas in svoj način, kako gradi življenje. In prav to spoznanje je morda tisto, kar označuje pravo odraslost – ne stabilnost, temveč sprejemanje fluidnosti. To, kar bi Carl Rogers (1961) opisal kot proces postajanja – nepopolno, a avtentično gibanje proti sebi.

Kadar začutite, da ste »v zaostanku«, se vprašajte – po čigavem urniku?

Znanstveno ozadje: prehod v odraslost ni več linearen

V razvojni psihologiji se obdobje med 18. in 29. letom opisuje z izrazom emerging adulthood (Arnett, 2000, 2014) ali prehod v odraslost. Gre za prehodno fazo med mladostništvom in odraslostjo, v kateri posameznik raziskuje identiteto, odnose, poklicne možnosti in življenjske vrednote. Arnett poudarja, da današnje generacije odraščajo v pogojih, kjer so tradicionalni prehodi (zakon, otroci, stalna zaposlitev) časovno zamaknjeni, saj družbene in ekonomske spremembe omogočajo daljše obdobje raziskovanja samega sebe.

Občutek zamujanja torej ni "osebna napaka", temveč odraz družbenih sprememb. Psihološka stabilnost, ki je bila nekoč pričakovana v zgodnjih dvajsetih, danes pogosto nastopi kasneje.

Zaključek

Danes sem hvaležna za vsako izkušnjo, ki me je oblikovala. Če bi lahko, bi svoji dvajsetletni sebi prišepnila:

»Ničesar ne zamujaš. Samo hodiš po poti, ki je tebi lastna.«

Življenje se ne meri po letih, ampak po tem, koliko resničnosti si dovolimo doživeti. Trideseta niso začetek konca mladosti, ampak začetek zrelosti – tiste, ki pride, ko se naučimo, da lahko primerjava ne zdravi, temveč rani (Brown, 2010), in da je najti svoj ritem morda največji uspeh, ki ga lahko dosežemo.

Naj vam še prišepnem...

Ko razmišljam o prehodu iz dvajsetih v trideseta, se vedno znova vračam k spoznanju, da odraščanje ni enoznačen proces. Za nekatere prinaša stabilnost, za druge negotovost ali ponovne začetke. Nobena pot ni napačna – je le drugačna.

V svetovalnem in terapevtskem delu se pogosto pokaže, da trideseta niso prelom, temveč prehod. Čas, ko se človek začne spraševati, ali življenje, ki ga živi, res odraža njega – ali pa predvsem pričakovanja drugih. To vprašanje ne pozna starosti; dotakne se vsakogar, ki se iskreno ustavi in prisluhne sebi.

Morda torej ni pomembno, ali so trideseta nova dvajseta. Pomembno je, ali smo pripravljeni pogledati nase brez primerjav – z iskrenostjo in nežnostjo, ki ju rast vedno zahteva.

Če pri sebi prepoznate, da so nekateri strahovi pretežki, da bi jih nosili sami, je včasih dovolj že iskren pogovor z nekom, ki zna poslušati brez sodbe. Psihosocialno svetovanje lahko v tem smislu postane varen prostor za razumevanje – ne kot rešitev, temveč kot prostor, kjer se lahko za trenutek ustavite in znova slišite sebe.

Viri

• Arnett, J. J. (2000). Emerging adulthood: A theory of development from the late teens through the twenties.American Psychologist, 55(5), 469–480.
• Arnett, J. J. (2014). Emerging adulthood: The winding road from the late teens through the twenties. Oxford University Press.
• Bem, S. L. (1981). Gender schema theory: A cognitive account of sex typing. Psychological Review, 88(4), 354–364.
• Gilligan, C. (1982). In a different voice: Psychological theory and women’s development. Harvard University Press.
• Festinger, L. (1954). A theory of social comparison processes. Human Relations, 7(2), 117–140.
• Rogers, C. R. (1961). On becoming a person: A therapist’s view of psychotherapy. Houghton Mifflin.
• Brown, B. (2010). The gifts of imperfection. Hazelden Publishing.