Iskreno o izgorelosti

Petra Škabar • 19. avgust 2025

Naj začnem iskreno: od aprila si nisem vzela pravega dopusta. Tistega, ko res odklopiš, ko čas lahko teče, ne da bi ga ves čas lovila. Mislila sem, da bom zdržala do septembra — saj vendar opravljam delo, ki me izpolnjuje. Prav tu pa leži past: izgorelost se ne zgodi le, ko dela ne maraš; zgodi se tudi, ko ga ljubiš.

O izgorelosti v zadnjih letih slišimo vse več—od osebnih izpovedi do priročnikov in strokovnih prispevkov. Kljub večji osveščenosti pa število posameznikov z znaki dolgotrajne izčrpanosti vztrajno narašča. Tudi pri delu, ki nas resnično veseli, se lahko neopazno ujamemo v dinamiko preobremenjenosti in stalne dosegljivosti.


Definicija izgorelosti 


Ameriška psihološka asociacija (APA) izgorelost opredeli kot:

»Fizična, čustvena ali duševna izčrpanost, ki jo spremljajo zmanjšana motivacija, zmanjšana zmogljivost in negativni odnosi do sebe in drugih. Nastane zaradi delovanja na visoki ravni, dokler stres in napetost, zlasti zaradi ekstremne in dolgotrajne fizične ali duševne napetosti ali prevelikega delovnega bremena, ne začneta terjati svojega davka.«

Simptomi se med posamezniki razlikujejo, a skupna nit je postopno odtujevanje od dela in upad notranje motivacije. Čeprav izgorelost ni formalno klasificirana kot samostojna motnja, pomembno vpliva na psihosocialno delovanje in lahko poseže v vsa življenjska področja.


Podtipi izgorelosti


Na podlagi aktualnih spoznanj (Edú-Valsania idr., 2022) ločimo več podtipov, med katerimi lahko posameznik prehaja tudi glede na stopnjo delovne zavzetosti:


  • Hiperaktivni (frenetični) podtip: visoka zavzetost in preobremenjenost z delom; pogosto povezano z »zakonom kompenzacije«—pretirano vlaganje v delo kot nadomestilo za pomanjkanje v drugih življenjskih sferah.
  • Neizzvani (podstimulirani) podtip: ponavljajoče, monotone naloge brez jasnih poti napredovanja vodijo v nezanimanje in odklop.
  • Iztrošeni (zanemarujoči) podtip: ob nejasnih ali neustrezno strukturiranih zahtevah se razvijeta naučena nemoč in pasiven, umikajoč odziv.
  • Neusklajeni (vrednostno razpeti) podtip: neskladje med vrednotami posameznika in organizacije; delo ne nagovarja več občutka smisla, poklicna in osebna izpolnjenost delujeta kot nasprotji.


Izgorelost in strast do dela


Leta 2010 so avtorji Vallerand idr. preučevali povezavo med strastjo do dela (harmonična in obsesivna strast), konflikti med delom in družino (v nadaljevanju: D–D), zadovoljstvom pri delu ter izgorelostjo, Sousa in Ferro (2025) pa sta raziskavo še nadgradili. Njune ugotovitve večinoma potrjujejo izhodiščni model: obsesivna strast je pozitivno povezana z D–D, pri čemer D–D posreduje (mediira) povezavo med obsesivno strastjo in izgorelostjo; harmonična strast je pozitivno povezana z zadovoljstvom pri delu, zadovoljstvo pa posreduje njen varovalni učinek pred izgorelostjo. Ob tem je pomembno, da harmonična strast ni bila nujno negativno povezana z D–D, kar pomeni, da tudi ob zdravi zavzetosti lahko občasno prihaja do trenj med poklicnim in zasebnim življenjem (Vallerand idr., 2010; Sousa & Ferro, 2025). Skupno gledano strast do dela pomembno vpliva na tveganje za izgorelost—obsesivna predvsem posredno prek konflikta vlog, harmonična pa posredno prek zadovoljstva pri delu—zato ugotovitve poudarjajo dvojno naravo strasti in pomen zavestnega upravljanja ravnovesja med delom in življenjem pri preprečevanju izgorelosti.


Kaj lahko storimo?


Preprečevanje izgorelosti razumem kot ustvarjanje trajnostnega ravnovesja med obveznostmi in okrevanjem. Pristop prilagodimo posamezniku, v praksi pa se kot koristni izkažejo:

  • Postavljanje zdravih mej (čas brez dosegljivosti, pravica do »ne«).
  • Čuječnost in regulacija stresa (kratki mikro-premori, dihanje, telesno sidranje).
  • Realistični cilji in pričakovanja (jasnost, prioritetizacija, tempo).
  • Skrb zase (spanec, prehrana, gibanje kot osnova nevrološke higiene).
  • Podporni sistemi (varni odnosi, supervizija, strokovna pomoč).
  • Uravnavanje delovne obremenitve (delegiranje, prerazporeditev, pregled vlog).


Zaključek


Izgorelost ni osebni neuspeh, temveč signal neravnovesja. Raziskave nas učijo, da narava strasti do dela ni enoznačna: obsesivna povečuje tveganje prek konflikta vlog, harmonična pa varuje predvsem prek zadovoljstva pri delu. Ključno je, da strast ostane usklajena z vrednotami, mejo in ritmom okrevanja. Ko to ravnovesje zavestno negujemo—tako v posameznikovih odločitvah kot v organizacijskih praksah—zmanjšujemo tveganje za izgorelost in prostora za delo ne polnimo le z uspehi, temveč tudi s smislom.


Viri:

  • Edú-Valsania, S., Laguía, A., & Moriano, J. A. (2022). Burnout: Exploring its subtypes.
  • Vallerand, R. J., et al. (2010). The dualistic model of passion and its relation to burnout.
  • Sousa, C., & Ferro, A. S. (2025). From Passion to Burnout: The Role of Work–Family Conflict and Job Satisfaction in the Workplace. Social Sciences, 14, 104.