Kaj psihologija uči o ljubezni?
Pred nekaj dnevi sem se zasačila ob pasivnem poslušanju izseka podcasta Jay Shetty na temo ljubezni in partnerskih odnosov, ki me je spodbudila v razmislek. V poplavi teorij in predvidevanj o tem, kako in na kakšen način naj bi ljubezen vodila naše življenjske odločitve in kurirala naše psihološko blagostanje, sem se odločila, da pripravim kratek pregled meni najbolj zanimivih teorij s področja ljubezni.
Jay v svojem podcastu opiše tri tipe ljubezenskih odnosov:
- Ognjemet
- Zrcalo
- Sveča
Ognjemet
Za ‘Ognjemet’ tip odnosa je značilna močna strast, vznemirjenje in pogosta »drama«. Jay jo opiše kot začetno, vznemirljivo fazo razmerja, ki pa je lahko kratkotrajna in nevzdržna. Ta tip odnosa lahko neposredno povežemo s Sternbergovo trikotno teorijo ljubezni, kjer ljubezenski odnos definirajo tri ključne komponente: intimnost, strast in zavezanost (Sternberg, 1986). Različne kombinacije vseh treh tvorijo različne tipe ljubezni, med katerimi ‘Ognjemet’ najbolj ustreza ljubezni, kjer prevladuje strast. Sternberg to fazo opisuje kot zaljubljenost (infatuation), številne raziskave pa kažejo, da je komponenta strasti pogosto najmočnejše povezana z zadovoljstvom v partnerskem odnosu (Cassepp-Borges, Teodoro, & Busse, 2023). To nakazuje, da so sodobni odnosi pogosto vodeni predvsem s to bolj minljivo, z vzburjenjem povezano platjo — kar je skladno s kulturo, ki vse bolj poudarja takojšnje zadovoljstvo in osebno izpolnitev.
Zrcalo
‘Zrcalo’ je odnos, ki odraža naše lastne pomanjkljivosti in prednosti ter nas izziva, da rastemo in se razvijamo. Gre za razmerje, ki v nas najbolj izpostavi tista področja, kjer še nismo zacelili svojih notranjih ran. Ti odnosi pogosto delujejo karmično in zelo intenzivno, vendar so običajno zahtevni in kratkotrajni, razen če oba partnerja ne začneta zavestno čustveno rasti in celiti svojih vzorcev. Po teoriji navezanosti posamezniki razvijejo vzorce navezanosti že v otroštvu glede na kakovost odnosa s primarnimi skrbniki (Bowlby, 1969; Hazan & Shaver, 1987). Osebe z anksiozno navezanostjo hrepenijo po bližini, a hkrati občutijo močan strah pred zapuščenostjo, medtem ko se pri izogibajoči navezanosti partnerji bojijo intime in potlačijo čustvene potrebe.
V odraslosti pogosto nezavedno izbiramo partnerje, ki odražajo nepredelane otroške rane navezanosti, kar v psihoanalitični teoriji imenujemo tudi ponovitev prisile (repetition compulsion) (Freud, 1920; Fairbairn, 1952). Gre za nezavedni poskus »popraviti« zgodnje travmatične izkušnje s ponavljanjem podobnih vzorcev v odraslih odnosih. Brez ozaveščanja in terapevtske podpore pa takšni odnosi pogosto vodijo v čustveno nestabilnost.
Sveča
Na drugi strani je ‘Sveča’ vrsta odnosa, ki je bolj stabilna, dosledna ter temelji na skupnih vrednotah, podpori in prijateljstvu. Jay predpostavlja, da gre pri tej ljubezni za ustvarjanje varnega in negovalnega okolja za oba partnerja. Po Sternbergovi trikotni teoriji ljubezni ta oblika najbolj ustreza popolni (consummate) ljubezni, ki združuje vse tri komponente: intimnost (čustvena bližina in zaupanje), strast (romantična privlačnost) ter zavezanost (odločitev za dolgoročno ohranjanje odnosa) (Sternberg, 1986).
Po teoriji navezanosti lahko ‘sveča’ ustreza varni navezanosti, kjer se partnerja čutita varna, cenjena in razumljena (Bowlby, 1969; Hazan & Shaver, 1987). Takšni pari znajo odprto komunicirati, konstruktivno reševati konflikte ter si nuditi medsebojno podporo ob ohranjanju zdrave individualnosti. Raziskave so pokazale, da varna navezanost in visoke ravni vseh treh Sternbergovih komponent močno prispevajo k dolgoročni stabilnosti in zadovoljstvu v partnerstvu (Aron, Norman, Aron, McKenna, & Heyman, 2000; Madey & Rodgers, 2009; Feeney, 1999).
Zaključek?
Jay v svojem podcastu opozarja, da se ti tipi ljubezenskih odnosov med seboj ne izključujejo. Vsakega lahko doživljamo v različnih obdobjih in različnih razmerjih skozi življenje. Skupno vsem teorijam pa je spoznanje, da je kakovosten partnerski odnos odvisen od visoke stopnje samozavedanja, zmožnosti čustvene regulacije ter pripravljenosti na osebnostno rast.
Z vidika psihologije nam Sternbergova teorija pokaže, kako pomembno je uravnotežiti vse tri sestavine ljubezni, medtem ko nas teorija navezanosti uči, da je varna navezanost temelj dolgoročnega zadovoljstva. Ob zavedanju lastnih vzorcev ter ob aktivnem delu na odnosu, se lahko vsak odnos — ne glede na začetni tip — razvije v varno in stabilno partnerstvo, kjer oba partnerja rasteta skupaj.
⸻
Viri
Aron, A., Norman, C. C., Aron, E. N., McKenna, C., & Heyman, R. E. (2000). Couples’ shared participation in novel and arousing activities and experienced relationship quality. Journal of Personality and Social Psychology, 78(2), 273–284. https://doi.org/10.1037/0022-3514.78.2.273
Bowlby, J. (1969). Attachment and Loss: Vol. 1. Attachment. New York: Basic Books.
Cassepp-Borges, R., Teodoro, M. R., & Busse, H. (2023). The relationship between the triangular theory of love and romantic relationship satisfaction. Journal of Psychology & Psychotherapy Research, 10(1), 23–33.
Fairbairn, W. R. D. (1952). Psychoanalytic studies of the personality. London: Routledge.
Feeney, J. A. (1999). Adult romantic attachment and couple relationships. In J. Cassidy & P. R. Shaver (Eds.), Handbook of attachment: Theory, research, and clinical applications (pp. 355–377). New York: Guilford Press.
Freud, S. (1920). Beyond the pleasure principle. London: Hogarth Press.
Hazan, C., & Shaver, P. (1987). Romantic love conceptualized as an attachment process. Journal of Personality and Social Psychology, 52(3), 511–524. https://doi.org/10.1037/0022-3514.52.3.511
Madey, S. F., & Rodgers, L. (2009). The effect of attachment and Sternberg’s Triangular Theory of Love on relationship satisfaction. Individual Differences Research, 7(2), 76–84.
Sternberg, R. J. (1986). A triangular theory of love. Psychological Review, 93(2), 119–135. https://doi.org/10.1037/0033-295X.93.2.119