Čuječnost v praksi: kako ustvariti varen prostor za svoja čustva?

Na srečanju s klientko me je nedavno navdihnila naslednja analogija:

Čustva, ki si jih ne dovolimo čutiti, so kot zrak, ujet v premajhen prostor – pod velikim pritiskom in v nenehni nevarnosti, da eksplodira že ob najmanjši spremembi.

Ko pa enako količino zraka prestavimo v večji, namenski prostor, se pritisk znatno zmanjša.

Enako oz. podobno se dogaja tudi s čustvi, katerim ne nudimo dovolj prostora in časa. Eden izmed najpogostejših obrambnih mehanizmov (v nadaljevanju: OM) je ravno potlačitev oz. represija, takoj za njo pa pogosto sledi intelektualizacija.

Potlačitev (angl. repression) je ključni psihoanalitični obrambni mehanizem, ki ga je prvi podrobno opisal Sigmund Freud (1915). Njegova osnovna funkcija je nezavedno izključevanje bolečih ali grozečih spominov, čustev ali misli iz zavesti, da bi se izognili tesnobi. Za razliko od zavestnega odrivanja (supresije), kjer posameznik namerno izogiba vsebinam, potlačitev poteka brez našega zavedanja (Baumeister et al., 1998). Kljub začetni zaščitni vlogi lahko potlačitev dolgoročno povzroči težave, saj vsebine ostajajo aktivne v nezavednem in vplivajo na vedenje (npr. nepojasnjene tesnobe, somatski simptomi; McWilliams, 2011). Na primer, posameznik lahko popolnoma izgubi spomin na travmatični dogodek, čeprav je bil v času dogodka pri zavesti (Freud, 1915). Empirične raziskave kažejo, da je koncept potlačitve kontroverzen – nekatere študije podpirajo njegov obstoj (npr. pri disociativni amneziji; DSM-5, 2013), medtem ko druge poudarjajo metodološke težave pri njegovem preučevanju (Boag, 2006). Klinično je pomembno razlikovati med potlačitvijo in drugimi mehanizmi, kot so zanikanje ali projekcija (McWilliams, 2011). V sodobnejših pristopih, kot je Sieglov model »okna tolerance« (window of tolerance, Siegel, 1999), se večji poudarek daje predvsem uravnavanju čustvene intenzivnosti, kar poudarja pomembnost postopnega soočanja s čustvi.

Kaj pomeni čustvom nuditi prostor?
Najprej moramo začeti z zaznavanjem in prepoznavanjem čustev. Velika večina ljudi se sooča z začetnim problemom nezmožnosti zaznavanja lastnih čustev in občutij, kar lahko vodi v občutke depersonalizacije in nezmožnost prepoznavanja lastnega čustvenega stanja. Pri klientih, kjer opažam zgoraj omenjene OM, se tako na začetku osredotočim na zaznavanje lastnega notranjega sveta – s pomočjo somatskih tehnik, kjer se usmerimo na telesno raven (npr. kje občutijo tesnobo ali pritisk), in kognitivnih tehnik, kjer skozi pripovedovanje zgodbe skupaj definirava zaznavana čustva.

Povsem normalno je, da lahko začetno srečanje s svojimi čustvi deluje nekoliko neprijetno ali celo strašljivo. Prav zato je pomembno, da je ta prostor varen in brez obsojanja. Ključen del tega procesa je odnos med terapevtom in klientom – varen odnos je tisti, ki klientu omogoča, da se počuti dovolj varno za raziskovanje svojih globljih občutkov.

Kaj se zgodi potem?
Ljudje smo v svoji osnovi zelo ciljno in aktivno naravnani. Ko sva z enim izmed klientov identificirala čustva, ki jih je zaznaval kot odziv na trenutno dogajanje v svojem življenju, me je vprašal: »In kaj zdaj?«. Odgovor je v teoriji zelo preprost, v praksi pa zahteva precej prilagoditev in vzpostavitev notranjega miru, o katerem veliko uči tudi budizem. Namen naslavljanja in definiranja čustev ni takojšnja razrešitev zaznanih občutij – to pride pozneje. Najprej želim s klienti vzpostaviti varen prostor, kjer lahko čustva doživijo neobsojajoče in brez kakršne koli druge motivacije kot zgolj ta, da jih dovolijo začutiti. Pogosto poročajo, da ob dovoljenju, da čustva pridejo na površje, občutijo znatno zmanjšanje pritiska in tesnobe, ki nastaneta ob potlačevanju. Po tem sledi občutek olajšanja, kot da »so končno zadihali«, kot je doživetje lepo opisal eden izmed mojih klientov. Cilj zaznavanja in čuječnosti torej ni takojšnje raziskovanje izvora čustev ali iskanje rešitev, temveč zgolj neobsojajoče zaznavanje in sprejemanje notranjega dogajanja. Šele ko se v klientu vzpostavi sposobnost sprejemanja lastnega notranjega sveta, lahko nadaljujeva z raziskovanjem izvora teh čustev in njihovega vpliva na vedenje – kar predstavlja naslednji korak v terapevtskem procesu in osebnostni rasti.

Pri tem je pomembno poudariti, da čuječnost ni univerzalna rešitev za vse in ima svoje omejitve, predvsem kadar gre za izrazito travmatične izkušnje, ki zahtevajo dodatno terapevtsko obravnavo.

Če želite že danes narediti prvi korak k čuječnosti, poskusite nekaj minut v dnevu nameniti zgolj opazovanju svojih čustev in telesnih občutkov – brez ocenjevanja, podajanja sodbe ali želje po spremembi.

Viri:

• Baumeister, R. F., Dale, K., & Sommer, K. L. (1998). Freudian defense mechanisms and empirical findings in modern social psychology. Journal of Personality, 66(6), 1081–1124.
• Boag, S. (2006). Freudian repression, the common view, and pathological science. Review of General Psychology, 10(1), 74–86.
• Freud, S. (1915). The unconscious. In The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud (Vol. 14). Hogarth Press.
• McWilliams, N. (2011). Psychoanalytic diagnosis: Understanding personality structure in the clinical process (2nd ed.). Guilford Press.