Dovolj mi je egoizma.
Medtem, ko sedim v restavraciji v centru mesta, se mi je utrnila misel:
egoizem je postal ena izmed "tihih" bolezni 21. stoletja. Gibanje “jaz na prvem mestu”, ki se je rodilo kot nujen odgovor na izgorelost, kronični stres in pritiske kapitalizma, se je vmes prevesilo v nekaj drugega – v egocentričnost, ki vse prevečkrat reže mostove med nami, namesto da bi jih gradila.
Že dolgo pravim, da Slovenci nimamo ravno presežka sočutja drug do drugega. To se kaže v miselnosti, ki jo vsi poznamo: “Naj gre le sosedu slabše kot meni.” Ta stavek ni le šala, je ogledalo. Ob tem pozabljamo, da kot individumi v družbi sploh ne bi dolgo preživeli – odvisni smo od vsakega posameznika, s katerim se tako radi primerjamo.
Odvisni smo od ljudi, ki pridelajo hrano, šivajo oblačila, skrbijo za naše zdravje, vozijo avtobuse, popravljajo ceste, pobirajo smeti, skrbijo za elektriko in vodo. Za prav vsakim sistemom, ki ga imamo za samoumevnega, stoji množica ljudi, ki to delo opravljajo tiho in nevidno. Vsi kot del neke večje skupnosti – podjetja, občine, države. Brez medicinskih sester, trgovk, gostincev, delavcev v komunali in vseh ostalih, sistema, kot ga danes poznamo, ne bi bilo.
In ravno zato me filozofija “jaz in moje potrebe so vedno na prvem mestu” vedno bolj zaboli. Ne moti me, da poskrbimo zase - moti me, ko na tej poti pozabimo,da nismo sami na svetu.
Egoizem v praksi: od ceste do Instagrama
Egoizem se ne pokaže vedno v velikih dogodkih - najpogosteje ga ujameš v majhnih trenutkih.
Ste kdaj opazili, kako malo se Slovenci na cesti spuščamo drug drugega naprej? Kako pogosto zapremo prostor, namesto da bi ga odprli? Ko sem lani obiskala Sarajevo, me je presenetilo ravno to – kako lahkotno je bilo vključiti se v promet, kako pogosto so ljudje drug drugemu pustili prostor. Na prvi pogled majhna stvar, v resnici pa odraz globljega zavedanja: “Nisem sam na cesti. Del sem sistema, ki deluje samo, če sodelujemo.”
In tu nekje se začne razlika med egoizmom in zdravim občutkom za sebe – zavedanje, da sem del celote, ki brez mene ni enaka, brez drugih pa tudi jaz nisem isti človek.
Ubuntu: jaz sem, ker smo mi
V zadnjih letih me vedno znova nagovarja filozofija ubuntu. Pojem pogosto povzamejo z besedami: “I am because we are – jaz sem, ker smo mi.”
Ubuntu nas opomni, da ne obstajamo v vakuumu. Moja identiteta, moje počutje, moj jaz – vse to se oblikuje v odnosih, v skupnosti, v drobnih vsakdanjih stikih. Nisem samo “jaz proti svetu”, ampak “jaz znotraj sveta”, znotraj mreže odnosov, ki me ali podpre, ali izčrpa.
Ko pogledamo skozi to prizmo, postane kar naenkrat jasno, kako zelo smo prepleteni. Moje dejanje vpliva nate, tvoje vpliva na nekoga tretjega. Način, kako ravnam z ljudmi v trgovini, z ljudmi na cesti ali s sodelavci, ustvarja klimo, v kateri ali vsi malo lažje zadihamo – ali pa še težje.
Zakaj potrebujemo skupnost
Danes bi vas rada spomnila na pomembnost skupnosti in medsebojne podpore. Ne govorim o idealni, Instagram verziji “tribe-a”, ampak o čisto resničnem socialnem krogu, ki v najbolj kaotičnih trenutkih našega življenja drži skupaj naš notranji svet.
Spomnite se občutka, ko ste bili obkroženi z ljudmi, ki so vas iskreno podprli. Ne samo takrat, ko vam je uspelo, ampak tudi, ko vam ni. Ljudje, ki so znali praznovati vaše zmage in hkrati zdržati vaše padce. Tisti občutek topline in mehkobe, ko nekdo sprejme vas – ne “olepšan paket”, ampak avtentično verzijo, z vsemi strahovi, dvomi in “napakami”.
In mogoče je ravno tu mali obrat, ki ga potrebujemo: vse, kar pričakujete od drugih ljudi, poskusite prebuditi tudi v sebi. Sočutje, nežnost, potrpežljivost, zmožnost poslušanja. Če tega ne aktiviramo v sebi, tega niti ne moremo deliti naprej.
Kako biti bolj sočuten do drugih
Sočutje ni supermoč, s katero se rodiš ali pa ne. Je veščina. Nekaj, kar lahko treniraš. Korak za korakom.
Par preprostih izhodišč za vsakdan:
- Mikro premor pred reakcijo
Naslednjič, ko te nekdo razjezi – v prometu, v vrsti ali na telefonu – naredi tri počasne vdihe, preden odgovoriš. To je majhen, a ključen prostor med dražljajem in reakcijo, v katerem lahko izbereš, ali boš šel_a v napad, umik ali stik.
- Aktivno poslušanje namesto hitrih nasvetov
Ko ti nekdo nekaj zaupa, poskusi enkrat namesto “takojšnjega reševanja” samo ostati tam. Poglej ga, poslušaj in morda reči: “Slišim te. Verjamem, da ti ni lahko.” Včasih je to več, kot cel seznam nasvetov.
- Miselni obrat: od sodbe k radovednosti
Ko te nekdo s svojim vedenjem vrže iz tira, se lahko vprašaš: “Kaj se mora dogajati v ozadju, da se tako odziva?” Ne opravičuješ vedenja, samo ustaviš avtomatsko sodbo in si dovoliš malo radovednosti. Že to spremeni ton.
- Majhna dejanja prijaznosti
Spusti nekoga naprej v prometu. Napiši prijatelju: “Danes sem mislil_a nate.” Nasmej se osebi za blagajno in jo res pogledaš v oči. Ta drobna dejanja včasih bolj zdravijo, kot si priznamo – nas in druge.
Sočutje do drugih se vedno začne pri sočutju do sebe. Ko se nehaš teptati ob vsaki svoji napaki, postane tudi prostor za druge ljudi mehkejši.
Hvaležnost za ljudi, ki znajo reči “mi”
Danes z velikim občutkom hvaležnosti opazujem svoj krog ljudi. Tiste, ki ne razmišljajo samo o tem, kaj dobijo od odnosa, ampak tudi o tem, kaj vanj prinesejo. Ki ne vidijo samo sebe, ampak razumejo, da rastemo le kot del skupnosti.
Hvaležna sem za vse, ki me empatično podpirajo predvsem v moji avtentičnosti – ko nisem popolna, ko sem utrujena, preobremenjena ali “preveč”. Za vse, ki se zavedajo, da je moč vedno v “mi” in ne samo v “jaz”.
Mogoče je res čas, da se kot družba vsaj malo odmaknemo od mentalitete “samo jaz” in se vrnemo k starejši, skoraj pozabljeni resnici:
"Jaz sem, ker smo mi."
In mogoče se prav tu začne pravo "zdravljenje" - ko nehamo gledati samo nase in začnemo resno gledati tudi drug na drugega.
VIRI:
Kowalski, C. M., Kwiatkowska, M. M., & Rogoza, R. (2022). The bright and dark sides of egoism. Frontiers in Psychology, 13, 1025830. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.1025830
Kuroda, Y., & Sakurai, S. (2024). The relationship between individualism/collectivism and mental health: Development of the Japanese version of the Auckland Individualism and Collectivism Scale. Pacific Rim International Journal of Nursing Research, 28(3), 145–161.
Bocian, K., Baryla, W., & Wojciszke, B. (2020). Egocentrism shapes moral judgments. Social and Personality Psychology Compass, 14(2), e12572. https://doi.org/10.1111/spc3.12572