mentalno-zdravje-si

Enough of egoism.

Thu, 05 Feb 2026 11:07:48 GMT

As I sit in a restaurant in the city centre, a thought crosses my mind: egoism has become one of the “silent” illnesses of the 21st century. The “me first” movement, which was born as a necessary response to burnout, chronic stress and the pressures of capitalism, has in the meantime shifted into something else – into egocentricity, which far too often cuts bridges between us instead of building them.

I’ve been saying for a long time that we, as Slovenians, don’t exactly have an excess of compassion for one another. You can see it in a mindset we all know: “As long as my neighbour has it worse than I do.” This sentence is not just a joke, it is a mirror. At the same time, we forget that as individuals in a society we wouldn’t survive for long on our own – we depend on every person we love to compare ourselves to.

We are dependent on people who grow our food, sew our clothes, take care of our health, drive buses, repair roads, collect rubbish, keep electricity and water running. Behind every system we take for granted stands a multitude of people doing this work quietly and invisibly. All of them as part of a larger community – a company, a municipality, a country. Without each one of these individuals, from medical staff to shop assistants, hospitality workers and communal workers, the system as we know it today simply would not exist.

And this is exactly why the philosophy “me and my needs are always first” hurts more and more. I’m not bothered by the fact that we take care of ourselves – I’m bothered when, on that path, we forget that we are not alone in this world.

Egoism in practice: from the street to Instagram

Egoism doesn’t always show up in big events – most often you catch it in small moments.

Have you ever noticed how rarely, in Slovenia, we let other drivers go ahead on the road? How often we close the space instead of opening it? When I visited Sarajevo last year, I was struck by how easy it was to merge into traffic and how often people made room for one another. At first glance a small thing, but in reality a reflection of a deeper awareness: “I am not alone on this road. I am part of a system that only works if we cooperate.”

And this is where the difference between egoism and a healthy sense of self begins – in the awareness that I am part of a whole that is not the same without me, but without others I am not the same person either.

Ubuntu: I am because we are

In recent

years, I’ve been repeatedly drawn to the philosophy of ubuntu. The concept is often summed up in the words: “I am because we are.”

Ubuntu reminds us that we do not exist in a vacuum. My identity, my well-being, my self – all of this is shaped in relationships, in community, in small everyday interactions. I am not just “me against the world”, but “me within the world”, within a network of relationships that can either support me or drain me.

When we look through this lens, it suddenly becomes clear how intertwined we really are. My actions affect you, yours affect someone else. The way I treat people in the shop, on the street or at work creates a climate in which we either all breathe a little easier – or a little harder.

Why we need community

Today, I want to remind you of the importance of community and mutual support. I’m not talking about the ideal, Instagram version of a “tribe”, but about the very real social circle that, in the most chaotic moments of our lives, holds our inner world together.

Think back to the feeling of being surrounded by people who truly supported you. Not only when you succeeded, but also when you didn’t. People who knew how to celebrate your wins and also stand through your losses. That feeling of warmth and softness when someone accepts you – not the “polished package”, but the authentic version, with all your fears, doubts and “mistakes”.

And maybe this is the small shift we need: everything you expect from other people, try to awaken in yourself as well. Compassion, gentleness, patience, the ability to listen. If we don’t activate these qualities within ourselves, we simply cannot share them with others.

How to be more compassionate towards others

Compassion is not a superpower you’re either born with or not. It’s a skill – something you can train, step by step.

A few simple starting points for everyday life:

Micro-pause before reacting
Next time someone makes you angry – in traffic, in a queue or on the phone – take three slow breaths before you respond. This is a small but crucial space between stimulus and reaction, in which you can choose whether you go into attack, withdrawal, or connection.
Active listening instead of quick advice
When someone confides in you, try – just once – not to jump straight into “fixing mode”. Look at them, listen, and maybe say: “I hear you. I believe this is really hard for you.” Sometimes this is worth more than a whole list of solutions.
Mental shift: from judgment to curiosity
When someone’s behaviour throws you off, ask yourself: “What might be going on in the background for them to react like this?” You’re not excusing the behaviour, you’re simply interrupting automatic judgment and allowing a bit of curiosity. That alone can change the tone.
Small acts of kindness
Let someone go ahead of you in traffic. Text a friend: “I was thinking of you today.” Smile at the person at the checkout and really look them in the eyes. These tiny actions sometimes heal more than we’re willing to admit – both us and others.

Compassion for others always begins with compassion for yourself. When you stop beating yourself up for every mistake, the space you hold for other people becomes softer too.

Gratitude for people who know how to say “we”

Today, I look at my circle of people with a deep sense of gratitude. At those who don’t think only about what they get from a relationship, but also about what they bring into it. Who don’t see only themselves, but understand that we only grow as part of a community.

I’m grateful for everyone who supports me with empathy, especially in my authenticity – when I’m not perfect, when I’m tired, overwhelmed or “too much”. For everyone who knows that power always lies in “we” and not only in “me”.

Maybe it really is time that, as a society, we step at least a little away from the “only me” mentality and return to an older, almost forgotten truth:

I am because we are.

And maybe this is exactly where real “healing” begins – when we stop looking only at ourselves and start genuinely looking at one another.

Sources:

Kowalski, C. M., Kwiatkowska, M. M., & Rogoza, R. (2022). The bright and dark sides of egoism. Frontiers in Psychology, 13, 1025830. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.1025830

Kuroda, Y., & Sakurai, S. (2024). The relationship between individualism/collectivism and mental health: Development of the Japanese version of the Auckland Individualism and Collectivism Scale. Pacific Rim International Journal of Nursing Research, 28(3), 145–161.
Bocian, K., Baryla, W., & Wojciszke, B. (2020). Egocentrism shapes moral judgments. Social and Personality Psychology Compass, 14(2), e12572. https://doi.org/10.1111/spc3.12572

Dovolj mi je egoizma.

Thu, 05 Feb 2026 10:57:19 GMT

Medtem, ko sedim v restavraciji v centru mesta, se mi je utrnila misel: egoizem je postal ena izmed " tihih" bolezni 21. stoletja . Gibanje “ jaz na prvem mestu ”, ki se je rodilo kot nujen odgovor na izgorelost, kronični stres in pritiske kapitalizma, se je vmes prevesilo v nekaj drugega – v egocentričnost, ki vse prevečkrat reže mostove med nami, namesto da bi jih gradila.

Že dolgo pravim, da Slovenci nimamo ravno presežka sočutja drug do drugega. To se kaže v miselnosti, ki jo vsi poznamo: “Naj gre le sosedu slabše kot meni.” Ta stavek ni le šala, je ogledalo. Ob tem pozabljamo, da kot individumi v družbi sploh ne bi dolgo preživeli – odvisni smo od vsakega posameznika, s katerim se tako radi primerjamo.

Odvisni smo od ljudi, ki pridelajo hrano, šivajo oblačila, skrbijo za naše zdravje, vozijo avtobuse, popravljajo ceste, pobirajo smeti, skrbijo za elektriko in vodo. Za prav vsakim sistemom, ki ga imamo za samoumevnega, stoji množica ljudi, ki to delo opravljajo tiho in nevidno. Vsi kot del neke večje skupnosti – podjetja, občine, države. Brez medicinskih sester, trgovk, gostincev, delavcev v komunali in vseh ostalih, sistema, kot ga danes poznamo, ne bi bilo.

In ravno zato me filozofija “jaz in moje potrebe so vedno na prvem mestu” vedno bolj zaboli. Ne moti me, da poskrbimo zase - moti me, ko na tej poti pozabimo,da nismo sami na svetu.

Egoizem v praksi: od ceste do Instagrama

Egoizem se ne pokaže vedno v velikih dogodkih - najpogosteje ga ujameš v majhnih trenutkih.

Ste kdaj opazili, kako malo se Slovenci na cesti spuščamo drug drugega naprej? Kako pogosto zapremo prostor, namesto da bi ga odprli? Ko sem lani obiskala Sarajevo, me je presenetilo ravno to – kako lahkotno je bilo vključiti se v promet, kako pogosto so ljudje drug drugemu pustili prostor. Na prvi pogled majhna stvar, v resnici pa odraz globljega zavedanja: “Nisem sam na cesti. Del sem sistema, ki deluje samo, če sodelujemo.”

In tu nekje se začne razlika med egoizmom in zdravim občutkom za sebe – zavedanje, da sem del celote, ki brez mene ni enaka, brez drugih pa tudi jaz nisem isti človek.

Ubuntu: jaz sem, ker smo mi

V zadnjih letih me vedno znova nagovarja filozofija ubuntu . Pojem pogosto povzamejo z besedami: “I am because we are – jaz sem, ker smo mi.”

Ubuntu nas opomni, da ne obstajamo v vakuumu. Moja identiteta, moje počutje, moj jaz – vse to se oblikuje v odnosih, v skupnosti, v drobnih vsakdanjih stikih. Nisem samo “jaz proti svetu”, ampak “jaz znotraj sveta”, znotraj mreže odnosov, ki me ali podpre, ali izčrpa.

Ko pogledamo skozi to prizmo, postane kar naenkrat jasno, kako zelo smo prepleteni. Moje dejanje vpliva nate, tvoje vpliva na nekoga tretjega. Način, kako ravnam z ljudmi v trgovini, z ljudmi na cesti ali s sodelavci, ustvarja klimo, v kateri ali vsi malo lažje zadihamo – ali pa še težje.

Zakaj potrebujemo skupnost

Danes bi vas rada spomnila na pomembnost skupnosti in medsebojne podpore. Ne govorim o idealni, Instagram verziji “tribe-a”, ampak o čisto resničnem socialnem krogu, ki v najbolj kaotičnih trenutkih našega življenja drži skupaj naš notranji svet.

Spomnite se občutka, ko ste bili obkroženi z ljudmi, ki so vas iskreno podprli. Ne samo takrat, ko vam je uspelo, ampak tudi, ko vam ni. Ljudje, ki so znali praznovati vaše zmage in hkrati zdržati vaše padce. Tisti občutek topline in mehkobe, ko nekdo sprejme vas – ne “olepšan paket”, ampak avtentično verzijo, z vsemi strahovi, dvomi in “napakami”.

In mogoče je ravno tu mali obrat, ki ga potrebujemo: vse, kar pričakujete od drugih ljudi, poskusite prebuditi tudi v sebi. Sočutje, nežnost, potrpežljivost, zmožnost poslušanja. Če tega ne aktiviramo v sebi, tega niti ne moremo deliti naprej.

Kako biti bolj sočuten do drugih

Sočutje ni supermoč, s katero se rodiš ali pa ne. Je veščina. Nekaj, kar lahko treniraš. Korak za korakom.

Par preprostih izhodišč za vsakdan:

Mikro premor pred reakcijo

Naslednjič, ko te nekdo razjezi – v prometu, v vrsti ali na telefonu – naredi tri počasne vdihe, preden odgovoriš. To je majhen, a ključen prostor med dražljajem in reakcijo, v katerem lahko izbereš, ali boš šel_a v napad, umik ali stik.

Aktivno poslušanje namesto hitrih nasvetov

Ko ti nekdo nekaj zaupa, poskusi enkrat namesto “takojšnjega reševanja” samo ostati tam. Poglej ga, poslušaj in morda reči: “Slišim te. Verjamem, da ti ni lahko.” Včasih je to več, kot cel seznam nasvetov.

Miselni obrat: od sodbe k radovednosti

Ko te nekdo s svojim vedenjem vrže iz tira, se lahko vprašaš: “Kaj se mora dogajati v ozadju, da se tako odziva?” Ne opravičuješ vedenja, samo ustaviš avtomatsko sodbo in si dovoliš malo radovednosti. Že to spremeni ton.

Majhna dejanja prijaznosti

Spusti nekoga naprej v prometu. Napiši prijatelju: “Danes sem mislil_a nate.” Nasmej se osebi za blagajno in jo res pogledaš v oči. Ta drobna dejanja včasih bolj zdravijo, kot si priznamo – nas in druge.

Sočutje do drugih se vedno začne pri sočutju do sebe. Ko se nehaš teptati ob vsaki svoji napaki, postane tudi prostor za druge ljudi mehkejši.

Hvaležnost za ljudi, ki znajo reči “mi”

Danes z velikim občutkom hvaležnosti opazujem svoj krog ljudi. Tiste, ki ne razmišljajo samo o tem, kaj dobijo od odnosa, ampak tudi o tem, kaj vanj prinesejo. Ki ne vidijo samo sebe, ampak razumejo, da rastemo le kot del skupnosti.

Hvaležna sem za vse, ki me empatično podpirajo predvsem v moji avtentičnosti – ko nisem popolna, ko sem utrujena, preobremenjena ali “preveč”. Za vse, ki se zavedajo, da je moč vedno v “mi” in ne samo v “jaz”.

Mogoče je res čas, da se kot družba vsaj malo odmaknemo od mentalitete “samo jaz” in se vrnemo k starejši, skoraj pozabljeni resnici:

"Jaz sem, ker smo mi."

In mogoče se prav tu začne pravo "zdravljenje" - ko nehamo gledati samo nase in začnemo resno gledati tudi drug na drugega.

VIRI :

Kowalski, C. M., Kwiatkowska, M. M., & Rogoza, R. (2022). The bright and dark sides of egoism. Frontiers in Psychology, 13, 1025830. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.1025830

Je denar res sveta vladar? Iskreno o notranjem svetu, ki ga zbuja vprašanje vrednosti.

Fri, 14 Nov 2025 12:52:57 GMT

Dolgo sem verjela, da večina ljudi do denarja goji podoben odnos, kot smo ga imeli doma – da je pomembnost dela, marljivosti in potrpežljivosti nekaj samoumevnega za vse. Pridnost mi je bila najmočnejša vstopnica do uspeha, tako osebnega kot finančnega. Prvih nekaj zasluženih tolarjev mi je odprlo oči: za vsakim evrom stoji konkreten trud. Denar ni več le znesek – postal je simbol spoštovanja do lastnega časa in dela.

Moja družina ni poznala privilegijev ali omembe vredne dediščine. Starša sta se z vztrajnostjo in izobrazbo prebila tja, kjer sta si želela biti. Rada povem, da imata oba doktorat znanosti – ne zaradi naziva, ampak ker sta ostala preprosta in trdoživa. Nismo imeli »srebrne žlice«, a sem odraščala v občutku varnosti. Starša sta nama s sestro dala tisto, kar sama nista imela: toplino, priložnosti, stabilnost – in zdrav odnos do denarja.

Na svoje otroštvo gledam s hvaležnostjo. Želim si, da bi moji otroci občutili enako svobodo in zaupanje, kot sem ga bila deležna sama. Toda ta želja je v meni dolga leta prebujala strah... Strah, da ne bom dovolj. Da bom razočarala ali pa, da bodo moji otroci živeli slabše, kot sem jaz. Ko sem zapustila dobro plačano službo in šla na “negotovo” akademsko pot z nizko plačo, je strah postal glasnejši.

Vse odločitve so naenkrat začele izhajati iz strahu – od nakupa hrane, do izbora frizerja ali celo partnerja. Strah je začel govoriti namesto mene; ko prevlada on, življenje postane utesnjeno. Z njim se srečujem že leta. Včasih ga obvladam, včasih ga potlačim, drugič me prevzame. Čeprav razumem psihološko ozadje, je najtežje priznati, da vrednost (pre)pogosto merim skozi denar – skozi stabilnost, dohodke, rast.

V zadnjem času pa tudi skozi primerjanje z drugimi - ob seznamu Forbes “30 Under 30” so se v meni mešali ponos ob pogledu na imena prijateljev in znan stisk ob misli: »Tebe ni tam. Kmalu boš 30. Nisi uspela.« Racionalno vem, da ni res, a stara prepričanja ne izzvenijo kar tako. Vprašam se – ali smo res vredni samo toliko, kolikor zaslužimo, ali nam uspe slediti družbenim idealom?

Odnos do denarja nam v veliki meri opredeljuje tudi družba. Z raznoraznimi marketinškimi triki in psihološkimi igricami, ki so veliko bolj premišljene in načrtovane, kot se končni uporabnik sploh zaveda, manipulirajo z našimi pričakovanji. Sreče ne iščemo več v medosebnih odnosih, ampak v statusnih simbolih, ki jih prinaša denar in stvari, ki si jih lastimo. Akcije kot Black Friday in Cyber Monday množično manipulirajo z družbo in postavljajo povsem nerealna pričakovanja o tem, kaj je »normalno« in kaj ni. Začasno dvigujejo dobro počutje, a z umetnim dvigom dopamina ne zapolnijo praznine, nastale ob odsotnosti pravih vrednot. Po tem sledi upad razpoloženja, praznina in celo depresivni simptomi – družbena klima, usmerjena v potrošništvo, povečuje občutek nezadostnosti (Kasser, 2002; Dittmar, 2008). Pogostejša je tudi primerjalna tesnoba in večja dovzetnost za zasvojenost z nakupovanjem, še posebej prek digitalnih platform (Roberts et al., 2014).

Zadnje leto poskušam delovati drugače. Ko se pojavi strah, najprej zadiham. Ne sprašujem več, ali bom “uspela”, ampak ali izbiram iz miru ali iz panike. Vem, da moj strah ni le o denarju, ampak o varnosti, identiteti, o tem, ali sem zadosti. Del izhaja iz osebne zgodovine, velik del pa iz družbe – kapitalistične kulture, ki meri vrednost prek bančnih izpisov.

"Danes bogastvo iščem drugje: v iskrenih prijateljstvih, v varnosti doma, v miru in pristnosti s sabo. Strah ne izgine, a ga nosim z več potrpežljivosti. To je zame trenutno dovolj."

Terapevtski nasvet: Kako varneje graditi odnos do denarja

Če se v vaših mislih pogosto pojavljajo strahovi ali dileme povezane z denarjem, si vzemite trenutek za iskren pogovor s samim seboj. Opazujte, katera čustva se prebujajo ob denarju: ali gre za občutke sramu, tesnobe, pritiska, ali morda krivde? Takšna samorefleksija je prvi korak k spremembi.

Priporočam naslednjo preprosto vajo, ki izhaja iz sodobnih pristopov čuječnosti in kognitivno-vedenjske terapije:

Vzemite list papirja in si zapišite svoja temeljna prepričanja o denarju (npr. “Denar mi daje vrednost.”, “Nikoli ne bom dovolj zaslužil/a.”)
Za vsako zapisano misel dopišite, iz katerega obdobja ali življenjske okoliščine izhaja, in kdo je imel na vas največji vpliv.
Potem pa vsak stavek preoblikujte v bolj sočutno in realno alternativo (npr. “Moja vrednost ni odvisna le od denarja. Pomenim veliko tudi kot oseba, prijatelj/ica, starš...”)

Ob izvajanju te vaje je pomembno, da do svojih občutkov pristopate z nežnostjo in brez samoobsojanja. Če občutite, da vas strah ali sram preveč omejujeta, razmislite o pogovoru s strokovnjakom – psihoterapija dokazano pomaga pri razumevanju globljih vzorcev, ki oblikujejo naš odnos do denarja in lastne vrednosti (npr. Gudmundsdottir, 2013; Klontz & Britt, 2012; Lown, 2011).

Viri:

Gudmundsdottir, D.G. (2013). Money and mental wellbeing: Attitudes to money and money management as a potential source of stress or resilience. International Journal of Mental Health Promotion.
Klontz, B.T. & Britt, S.L. (2012). Money beliefs and financial behaviors: Development of the Klontz Money Script Inventory. Journal of Financial Therapy.
Lown, J.M. (2011). Development and validation of a financial self-efficacy scale. Journal of Financial Counseling and Planning.
Kasser, T. (2002). The High Price of Materialism. MIT Press.
Dittmar, H. (2008). Consumer Culture, Identity and Well-Being. Psychology Press.
Roberts, J.A., et al. (2014). Compulsive buying and digital marketing: New risks in a consumer culture. Journal of Behavioral Addictions.

So 30-ta leta res nova 20-ta?

Wed, 29 Oct 2025 13:32:03 GMT

Kaj pa to pomeni za mlajše generacije, ki so odraščale v povsem drugačnih pogojih kot generacije pred njimi?

Vedno pogosteje slišim, da so trideseta nova dvajseta.
Kot ženska, ki se hitro približuje tridesetim, lahko rečem – delno se strinjam. Zame so bila dvajseta vse prej kot lahkotna; bila so obdobje intenzivnih sprememb, vprašanj in neštetih začetkov, ki niso vedno prinesli odgovora..

Dvajseta – obdobje prehodov in iskanja

Do dvajsetega leta je življenje še dokaj strukturirano. Naš vsakdan oblikujejo okvirji šole, prijateljstev in družine – sistem, ki zagotavlja določeno predvidljivost. Skrbi se vrtijo okoli vprašanj, kot so: " si bom to lahko privoščila?" , ne pa " kako bom preživela mesec?" . Težave so bolj čustveno-razvojne in identitetne kot eksistencialne. In morda življenje samo ni bilo toliko lažje, kot je bila večja naša sposobnost, da ostajamo v trenutku – sposobnost, ki jo odraslost pogosto zamegli.

V tem obdobju sem pogosto čutila razkorak med sabo in svetom okoli sebe. Kot da bi obstajala tiha pravila, ki jih ne razumem povsem, a se jih vseeno trudim upoštevati – da bi ustrezala, da bi bila “prav”.

Družba ima še vedno precej jasne predstave o tem, kako naj bi ženska odraščala: s stabilno službo, partnerskim odnosom in z občutkom miline, ki ne prestopi meje odločnosti. A resničnost je redko tako enostavna. Pogosteje je polna poskusov, dvomov in občutka, da se moraš nenehno dokazovati – a ne preveč, da ne bi koga zmotila.

Sandra Bem (1981) je to opisala kot delovanje spolnih shem – nevidnih družbenih vzorcev, ki oblikujejo naše predstave o tem, kaj pomeni biti “ženska” ali “moški”. Ti vzorci pogosto ustvarjajo napetost med nežnostjo in močjo, med skrbnostjo in samostojnostjo.

Iluzija o tridesetih kot končni postaji

Dolgo sem verjela, da bodo trideseta prinesla neko novo jasnost – občutek, da bom končno “na mestu”. Da bom vedela, kdo sem, kaj želim in kam grem.

A sčasoma sem ugotovila, da se mir ne zgodi ob določenem rojstnem dnevu. Pride postopoma, tiho, ko si dovolimo spoznati sebe brez mask, ki smo jih nosili iz navade ali potrebe.

Danes razumem, da življenje ne poteka v jasnih mejnikih. Da stabilnost ni končna postaja, ampak nekaj, kar znova iščemo, vsakič ko se kaj v nas premakne.

Ko pogledam nazaj, danes premorem več topline – tudi do tiste različice sebe, ki je včasih izbirala ljudi ali poti iz strahu, ne iz zavedanja. Krivda, ki sem jo takrat čutila, je danes postala učiteljica. Pomagala mi je razumeti, kako močno družbena pričakovanja vplivajo na naše odločitve – posebej na ženske, ki nenehno hodimo po tanki liniji med nežnostjo in odločnostjo, med skrbjo in ambicijo. Carol Gilligan (1982) je pisala o konfliktu med skrbno in avtonomno identiteto, ki ga ženske pogosto doživljamo – med potrebo, da smo tam za druge, in željo, da ostanemo zveste sebi. Tudi sama sem se večkrat znašla nekje vmes, ujetnica ideje, da moram izbirati med enim in drugim. Zdaj vem, da se ni treba odločati – da oboje lahko sobiva.

30-ta kot priložnost za ponovni začetek

Danes vem, da so strahovi del človeške izkušnje – ne sovražniki, ampak pokazatelji tega, kje se učimo, kje rastemo. Vem tudi, da občutek, da nekaj »zamujam«, ni vedno dokaz resničnega zaostajanja, temveč odsev družbenih meril, ki jih pogosto sprejmemo brez vprašanja. To opisuje tudi teorija socialne primerjave (Festinger, 1954), ki pravi, da svojo vrednost pogosto ocenjujemo glede na druge – še posebej v obdobjih sprememb.

Trideseta niso le »nova dvajseta« – so obdobje, ko se naučimo, da tempo ni univerzalen. Vsak od nas ima svoj ritem, svoj čas in svoj način, kako gradi življenje. In prav to spoznanje je morda tisto, kar označuje pravo odraslost – ne stabilnost, temveč sprejemanje fluidnosti. To, kar bi Carl Rogers (1961) opisal kot proces postajanja – nepopolno, a avtentično gibanje proti sebi.

Kadar začutite, da ste »v zaostanku«, se vprašajte – po čigavem urniku?

Znanstveno ozadje: prehod v odraslost ni več linearen

V razvojni psihologiji se obdobje med 18. in 29. letom opisuje z izrazom emerging adulthood ( Arnett, 2000, 2014) ali prehod v odraslost . Gre za prehodno fazo med mladostništvom in odraslostjo, v kateri posameznik raziskuje identiteto, odnose, poklicne možnosti in življenjske vrednote. Arnett poudarja, da današnje generacije odraščajo v pogojih, kjer so tradicionalni prehodi (zakon, otroci, stalna zaposlitev) časovno zamaknjeni, saj družbene in ekonomske spremembe omogočajo daljše obdobje raziskovanja samega sebe.

Občutek zamujanja torej ni " osebna napaka " , temveč odraz družbenih sprememb. Psihološka stabilnost, ki je bila nekoč pričakovana v zgodnjih dvajsetih, danes pogosto nastopi kasneje.

Zaključek

Danes sem hvaležna za vsako izkušnjo, ki me je oblikovala. Če bi lahko, bi svoji dvajsetletni sebi prišepnila:

»Ničesar ne zamujaš. Samo hodiš po poti, ki je tebi lastna.«

Življenje se ne meri po letih, ampak po tem, koliko resničnosti si dovolimo doživeti. Trideseta niso začetek konca mladosti, ampak začetek zrelosti – tiste, ki pride, ko se naučimo, da lahko primerjava ne zdravi, temveč rani ( Brown, 2010 ), in da je najti svoj ritem morda največji uspeh, ki ga lahko dosežemo.

Naj vam še prišepnem...

Ko razmišljam o prehodu iz dvajsetih v trideseta, se vedno znova vračam k spoznanju, da odraščanje ni enoznačen proces. Za nekatere prinaša stabilnost, za druge negotovost ali ponovne začetke. Nobena pot ni napačna – je le drugačna.

V svetovalnem in terapevtskem delu se pogosto pokaže, da trideseta niso prelom, temveč prehod. Čas, ko se človek začne spraševati, ali življenje, ki ga živi, res odraža njega – ali pa predvsem pričakovanja drugih. To vprašanje ne pozna starosti; dotakne se vsakogar, ki se iskreno ustavi in prisluhne sebi.

Morda torej ni pomembno, ali so trideseta nova dvajseta. Pomembno je, ali smo pripravljeni pogledati nase brez primerjav – z iskrenostjo in nežnostjo, ki ju rast vedno zahteva.

Če pri sebi prepoznate, da so nekateri strahovi pretežki, da bi jih nosili sami, je včasih dovolj že iskren pogovor z nekom, ki zna poslušati brez sodbe. Psihosocialno svetovanje lahko v tem smislu postane varen prostor za razumevanje – ne kot rešitev, temveč kot prostor, kjer se lahko za trenutek ustavite in znova slišite sebe.

Viri

Arnett, J. J. (2000). Emerging adulthood: A theory of development from the late teens through the twenties.American Psychologist, 55 (5), 469–480.
Arnett, J. J. (2014). Emerging adulthood: The winding road from the late teens through the twenties. Oxford University Press.
Bem, S. L. (1981). Gender schema theory: A cognitive account of sex typing. Psychological Review, 88 (4), 354–364.
Gilligan, C. (1982). In a different voice: Psychological theory and women’s development. Harvard University Press.
Festinger, L. (1954). A theory of social comparison processes. Human Relations, 7 (2), 117–140.
Rogers, C. R. (1961). On becoming a person: A therapist’s view of psychotherapy. Houghton Mifflin.
Brown, B. (2010). The gifts of imperfection. Hazelden Publishing.

Iskreno o izgorelosti

Tue, 19 Aug 2025 18:33:54 GMT

Naj začnem iskreno: od aprila si nisem vzela pravega dopusta. Tistega, ko res odklopiš, ko čas lahko teče, ne da bi ga ves čas lovila. Mislila sem, da bom zdržala do septembra — saj vendar opravljam delo, ki me izpolnjuje. Prav tu pa leži past: izgorelost se ne zgodi le, ko dela ne maraš; zgodi se tudi, ko ga ljubiš.

O izgorelosti v zadnjih letih slišimo vse več—od osebnih izpovedi do priročnikov in strokovnih prispevkov. Kljub večji osveščenosti pa število posameznikov z znaki dolgotrajne izčrpanosti vztrajno narašča. Tudi pri delu, ki nas resnično veseli, se lahko neopazno ujamemo v dinamiko preobremenjenosti in stalne dosegljivosti.

Definicija izgorelosti

Ameriška psihološka asociacija (APA) izgorelost opredeli kot:

»Fizična, čustvena ali duševna izčrpanost, ki jo spremljajo zmanjšana motivacija, zmanjšana zmogljivost in negativni odnosi do sebe in drugih. Nastane zaradi delovanja na visoki ravni, dokler stres in napetost, zlasti zaradi ekstremne in dolgotrajne fizične ali duševne napetosti ali prevelikega delovnega bremena, ne začneta terjati svojega davka.«

Simptomi se med posamezniki razlikujejo, a skupna nit je postopno odtujevanje od dela in upad notranje motivacije. Čeprav izgorelost ni formalno klasificirana kot samostojna motnja, pomembno vpliva na psihosocialno delovanje in lahko poseže v vsa življenjska področja.

Podtipi izgorelosti

Na podlagi aktualnih spoznanj (Edú-Valsania idr., 2022) ločimo več podtipov, med katerimi lahko posameznik prehaja tudi glede na stopnjo delovne zavzetosti:

Hiperaktivni (frenetični) podtip : visoka zavzetost in preobremenjenost z delom; pogosto povezano z »zakonom kompenzacije«—pretirano vlaganje v delo kot nadomestilo za pomanjkanje v drugih življenjskih sferah.
Neizzvani (podstimulirani) podtip : ponavljajoče, monotone naloge brez jasnih poti napredovanja vodijo v nezanimanje in odklop.
Iztrošeni (zanemarujoči) podtip : ob nejasnih ali neustrezno strukturiranih zahtevah se razvijeta naučena nemoč in pasiven, umikajoč odziv.
Neusklajeni (vrednostno razpeti) podtip : neskladje med vrednotami posameznika in organizacije; delo ne nagovarja več občutka smisla, poklicna in osebna izpolnjenost delujeta kot nasprotji.

Izgorelost in strast do dela

Leta 2010 so avtorji Vallerand idr. preučevali povezavo med strastjo do dela (harmonična in obsesivna strast), konflikti med delom in družino (v nadaljevanju: D–D), zadovoljstvom pri delu ter izgorelostjo, Sousa in Ferro (2025) pa sta raziskavo še nadgradili. Njune ugotovitve večinoma potrjujejo izhodiščni model: obsesivna strast je pozitivno povezana z D–D, pri čemer D–D posreduje (mediira) povezavo med obsesivno strastjo in izgorelostjo; harmonična strast je pozitivno povezana z zadovoljstvom pri delu, zadovoljstvo pa posreduje njen varovalni učinek pred izgorelostjo. Ob tem je pomembno, da harmonična strast ni bila nujno negativno povezana z D–D, kar pomeni, da tudi ob zdravi zavzetosti lahko občasno prihaja do trenj med poklicnim in zasebnim življenjem (Vallerand idr., 2010; Sousa & Ferro, 2025). Skupno gledano strast do dela pomembno vpliva na tveganje za izgorelost—obsesivna predvsem posredno prek konflikta vlog, harmonična pa posredno prek zadovoljstva pri delu—zato ugotovitve poudarjajo dvojno naravo strasti in pomen zavestnega upravljanja ravnovesja med delom in življenjem pri preprečevanju izgorelosti.

Kaj lahko storimo?

Preprečevanje izgorelosti razumem kot ustvarjanje trajnostnega ravnovesja med obveznostmi in okrevanjem. Pristop prilagodimo posamezniku, v praksi pa se kot koristni izkažejo:

Postavljanje zdravih mej (čas brez dosegljivosti, pravica do »ne«).
Čuječnost in regulacija stresa (kratki mikro-premori, dihanje, telesno sidranje).
Realistični cilji in pričakovanja (jasnost, prioritetizacija, tempo).
Skrb zase (spanec, prehrana, gibanje kot osnova nevrološke higiene).
Podporni sistemi (varni odnosi, supervizija, strokovna pomoč).
Uravnavanje delovne obremenitve (delegiranje, prerazporeditev, pregled vlog).

Zaključek

Izgorelost ni osebni neuspeh, temveč signal neravnovesja . Raziskave nas učijo, da narava strasti do dela ni enoznačna: obsesivna povečuje tveganje prek konflikta vlog, harmonična pa varuje predvsem prek zadovoljstva pri delu. Ključno je, da strast ostane usklajena z vrednotami, mejo in ritmom okrevanja . Ko to ravnovesje zavestno negujemo—tako v posameznikovih odločitvah kot v organizacijskih praksah—zmanjšujemo tveganje za izgorelost in prostora za delo ne polnimo le z uspehi, temveč tudi s smislom.

Viri:

Edú-Valsania, S., Laguía, A., & Moriano, J. A. (2022). Burnout: Exploring its subtypes.
Vallerand, R. J., et al. (2010). The dualistic model of passion and its relation to burnout.
Sousa, C., & Ferro, A. S. (2025). From Passion to Burnout: The Role of Work–Family Conflict and Job Satisfaction in the Workplace. Social Sciences, 14, 104.

Imajo manifestacije znanstveno podlago?

Thu, 24 Jul 2025 13:00:14 GMT

V zadnjem času me vedno pogosteje spremlja tema manifestacij – bodisi v pogovorih z mladimi, bodisi z odraslimi, ki iščejo stik s sabo. Pravzaprav so me na to temo znova opozorili najmlajši – tisti, ki s svojo občutljivostjo in ranljivostjo pogosto nehote postanejo zrcalo stanja naše družbe: najstniki .

Kaj sploh pomenijo manifestacije?

Beseda manifestacija pomeni uresničevanje – spreminjanje misli ali želje v nekaj oprijemljivega, resničnega. Običajno si ljudje želimo manifestirati nekaj, kar nas osrečuje, notranje izpolnjuje ali krepi naše počutje.

V vsakdanjih razlagah slišimo, da gre za proces, v katerem s pomočjo misli, čustev in prepričanj »prikličemo« nekaj v svoje življenje. A če se naslonimo na znanstveno ozadje, postane jasno, da je v ta proces nujno vključiti še dejanja – konkretne korake, ki vodijo idejo proti uresničitvi.

Manifestacije so v zadnjih letih postale precej priljubljena tema, zlasti zaradi knjig kot sta The Secret ali Zakon privlačnosti . Toda žal se večina teh vsebin opira na poljubno psihologijo ali celo psevdoznanost. Mene pa je zanimalo nekaj drugega – ali obstajajo dejanske znanstvene razlage , ki bi podprle idejo, da z močjo osredotočene misli in čustev lahko soustvarjamo svojo resničnost?

Kaj pravi znanost?

Zdi se, da vendarle obstajajo raziskave, ki podpirajo nekatere ključne vidike manifestiranja – čeprav z nekoliko drugačnimi poudarki, kot jih ponujajo duhovne ali popularne interpretacije.

Rastna miselnost

Ena izmed ključnih raziskovalk na tem področju je dr. Carol Dweck, ki je s pojmom rastne miselnosti pokazala, kako pomembno je prepričanje, da se lahko učimo, razvijamo in napredujemo. Ko verjamemo, da nekaj zmoremo, smo bolj pripravljeni vztrajati, delati in tvegati neuspeh. V tem smislu vera vase ni dovolj – ključno je, da nas ta vera tudi premakne v akcijo.

To močno razlikuje znanstveni pogled od tistega, ki pravi, da je dovolj le "verjeti" in čakati, da se stvari zgodijo.

Samouresničujoče se prerokbe

Naše notranje predstave pogosto ustvarijo realnost, v kateri živimo. Če verjamemo, da nam nekaj ne bo uspelo, bomo najverjetneje tudi ravnali v skladu s tem – morda bomo zadržani na razgovoru, ali pa bomo nehote sabotirali svoj trud.

Nasprotno pa pričakovanje, da smo zmožni nekaj doseči, pogosto sproži bolj odprt odnos, več entuziazma in pripravljenosti na sodelovanje – kar samo poveča možnosti za uspeh. Na ta način pričakovanje postane temelj manifestacije.

Kognitivna pristranskost in zaznava uspeha

Zanimivo je tudi, kako pomembno vlogo igra naša naravnanost. Če smo notranje negativno naravnani, bomo pogosto prezrli majhne premike ali dosežke – ali jih celo interpretirali kot neuspehe. Ljudje z bolj optimističnim pogledom pa bodo zaznali več "dokazov", da so na pravi poti. Isto izkustvo – druga interpretacija.

Moč pozitivnih čustev

Pozitivna čustva širijo naš pogled, povečujejo ustvarjalnost in nam pomagajo graditi odnose – to dokazujejo raziskave dr. Barbare Fredrickson. Tudi dr. Sonja Lyubomirsky je pokazala, da sreča vodi v uspeh, ne obratno. Ko smo notranje naravnani na radost, hvaležnost ali upanje, postanemo bolj odprti za priložnosti in bolj privlačni v očeh drugih.

Ne gre za to, da bi morali biti "pozitivni na silo" – gre bolj za to, da negujemo notranje stanje, v katerem lažje prepoznamo dobro, ki je že tu.

Kako lahko uporabimo znanstveno podprte pristope manifestacije v vsakdanjem življenju?

1. Jasnost

Vprašajte se: Kaj si pravzaprav želim? Včasih je težko priti do odgovora, saj nas preglasijo pričakovanja okolice. Pri tem pomaga, da si vzamemo čas za umirjen razmislek – morda skozi čuječo meditacijo ali pogovor z nekom, ki mu zaupamo.

2. Povezanost s seboj

Pomembno je, da manifestiramo nekaj, kar je v resnici naše – ne le družbeno zaželeno ali vsiljeno. Pri tem si lahko pomagamo z vprašanji:

Mi bo to prineslo notranje zadovoljstvo?
Se to sklada z mojimi vrednotami?
Bo to škodilo meni ali drugim?

Odgovori nas usmerijo k ciljem, ki jih lažje podpiramo z energijo in vero.

3. Vizualizacija in občutenje

Ko si nekaj jasno predstavljamo, aktiviramo ne samo kognitivni del možganov, ampak tudi čustveni sistem, ki je pogosto tisti, ki nas premakne. Poskusite: zaprite oči, zadihajte, in si predstavljajte prizor iz svoje prihodnosti, kjer živite to, kar si želite. Kako se počutite v tem prizoru? Kako dihate? Kako govorite?

Manifestacija morda ni čudežni trik – in ni nadomestilo za trud, ranljivost ali soočanje z realnostjo. Je pa lahko orodje. Ena izmed poti, s katero si dovolimo najprej verjeti, potem občutiti – in nazadnje tudi delovati. In prav v tem zaporedju mislim, da se skriva tista tiha, a močna moč manifestacije.

VIRI

Dweck, C. S. (2006). Mindset: The new psychology of success. Random House.

Fredrickson, B. L. (2001). The role of positive emotions in positive psychology: The broaden-and-build theory of positive emotions. American Psychologist, 56(3), 218–226. https://doi.org/10.1037/0003-066X.56.3.218

Lyubomirsky, S., King, L., & Diener, E. (2005). The benefits of frequent positive affect: Does happiness lead to success? Psychological Bulletin, 131(6), 803–855. https://doi.org/10.1037/0033-2909.131.6.803

Berkeley Well-Being Institute. (n.d.). Science-based ways to manifest. Retrieved from https://www.berkeleywellbeing.com/

Poletna sezonska afektivna motnja ali SAD – ko vročina ne prinese lahkotnosti

Wed, 09 Jul 2025 09:49:06 GMT

Obožujem poletne nevihte in vonj po dežju. Takrat imam občutek, da čas teče počasneje in da lahko končno res globoko zadiham. Poletje zame ni sinonim za brezskrbnost – pogosto pomeni težave s spanjem, izgubo apetita in tisto utrujajočo, težko poletno melanholijo. Čeprav večina okoli mene v poletju najde svobodo in veselje, sama včasih čutim le pritisk in izčrpanost.

S tem nisem sama. Tako kot obstaja zimska oblika sezonske afektivne motnje (SAD), poznamo tudi poletni tip te motnje. Poletna SAD sodi med velike depresivne motnje s sezonskim vzorcem – njeni simptomi se običajno začnejo v pozni pomladi ali zgodnjem poletju, vrhunec dosežejo v vročih mesecih in izzvenijo jeseni, ko temperature padejo.

Simptomi poletne SAD so lahko precej drugačni od zimske različice. Pogosto se pojavijo nespečnost, nemir, povečana tesnoba in razdražljivost, izguba apetita ter posledično izguba telesne teže. Prisotne so lahko tudi misli o nemoči ali brezizhodnosti. Pri hujših oblikah se lahko pojavijo tudi misli o samopoškodovanju. Vse to lahko močno poseže v naše vsakodnevno funkcioniranje in odnose.

Zakaj poletna depresija?

Vzrokov za poletni SAD je več. Med pomembnejše sodijo visoke temperature in visoka vlažnost, ki dokazano vplivata na naše razpoloženje (Keller idr., 2016). Povečane količine cvetnega prahu prinašajo več sezonskih alergij, kar lahko še dodatno poslabša splošno počutje. Poletje pogosto pomeni tudi spremembo dnevne rutine, več družabnih dogodkov in drugačen ritem – vse to lahko za posameznika pomeni več stresa, nemira in izgube občutka varnosti.

Raziskave kažejo, da je poletna SAD pogosto povezana tudi z zmanjšano ravnjo melatonina, hormona, ki uravnava naš spanec. Ko spanec postane plitev ali prekinjen, to hitro občutimo kot povečano razdražljivost, utrujenost in zmanjšano odpornost na stres (Rosenthal, 1992; Mayo Clinic).

Družbeni pritiski in samopodoba

Poletje prinaša tudi več telesne izpostavljenosti, kar lahko pri marsikomu povzroča nelagodje, občutke manjvrednosti ali celo sram. Družabna srečanja na plažah, ob bazenih ali v lahkotnih oblačilih pogosto pomenijo dodatno obremenitev, še posebej, če že sicer dvomimo o svoji telesni samopodobi. Več aktivnosti in dogodkov je lahko povezano tudi z večjimi stroški, kar prinese dodaten finančni stres.

Kaj lahko naredimo?

Najpomembnejše je, da se poslušamo in si priznamo, kako se v resnici počutimo. Če opazimo upad razpoloženja, več negativnih misli, težave s spanjem ali izgubo veselja do vsakodnevnih stvari, si to priznamo in se poskusimo podpreti z nekaj osnovnimi koraki:

Poiščimo načine za ohladitev in udobje. Ključno je, da najdemo svoj “hladen kotiček” – naj bo to klimatiziran prostor ali sprehod v senci.
Spoštujmo svoje meje. Ni treba, da se udeležimo vsakega dogodka ali druženja. Izbirajmo situacije in ljudi, ob katerih se počutimo dobro.
Ohranjajmo rutino. Rednost v dnevnih opravilih prinaša občutek stabilnosti in nadzora nad dogajanjem.
Poskrbimo za dober spanec. Vzdržujmo večerni ritual brez ekranov, naj bo spalnica hladna in temna.
Uravnotežena prehrana. Čeprav ni vedno lakote, si vseeno prizadevajmo za redne, hranljive obroke.
Ostanimo aktivni. Če je zunaj prevroče, poiščimo alternativo – telovadnica, plavanje ali večerni sprehod.
Poiščimo pomoč, ko jo potrebujemo. Če nas simptomi preplavijo, se pogovorimo z osebo, ki ji zaupamo, ali poiščimo strokovno pomoč. Obstajajo učinkovite oblike zdravljenja, vključno s psihoterapijo in, po potrebi, zdravili.

Naj vas poletje ne prepriča, da ste sami v svojih občutjih. Poletna depresija je resnična – in obvladljiva.

Viri

Keller, M. C., Fredrickson, B. L., Ybarra, O., Côté, S., Johnson, K., Mikels, J., … Wager, T. (2016). Increasing ambient temperature reduces emotional well‑being. Proceedings of the National Academy of Sciences , 113(81), 2248–2253. https://doi.org/10.1073/pnas.1503910113
National Institute of Mental Health. (n.d.). Seasonal Affective Disorder. Pridobljeno iz https://www.nimh.nih.gov
Rosenthal, N. E., Sack, D. A., Gillin, J. C., Lewy, A. J., Goodwin, F. K., Davenport, Y., ... & Wehr, T. A. (1984). Seasonal affective disorder: A description of the syndrome and preliminary findings with light therapy. Archives of General Psychiatry , 41(1), 72-80. https://psycnet.apa.org/record/1992-23664-001
Mayo Clinic. (2024). Seasonal affective disorder (SAD) – Symptoms and causes. Pridobljeno iz https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/seasonal-affective-disorder/symptoms-causes/syc-20364651
Roberts, E. (2019, 21. avgust). An Overview of Summertime Depression. Verywell Mind . Pridobljeno iz https://www.verywellmind.com
Schrayer, A. (2023, december). The Other SAD: Summer Seasonal Affective Disorder. Psychiatric Times . Pridobljeno iz https://www.psychiatrictimes.com

Kaj psihologija uči o ljubezni?

Sat, 14 Jun 2025 10:19:08 GMT

Pred nekaj dnevi sem se zasačila ob pasivnem poslušanju izseka podcasta Jay Shetty na temo ljubezni in partnerskih odnosov, ki me je spodbudila v razmislek. V poplavi teorij in predvidevanj o tem, kako in na kakšen način naj bi ljubezen vodila naše življenjske odločitve in kurirala naše psihološko blagostanje, sem se odločila, da pripravim kratek pregled meni najbolj zanimivih teorij s področja ljubezni.

Jay v svojem podcastu opiše tri tipe ljubezenskih odnosov:

Ognjemet
Zrcalo
Sveča

Ognjemet

Za ‘Ognjemet’ tip odnosa je značilna močna strast, vznemirjenje in pogosta »drama«. Jay jo opiše kot začetno, vznemirljivo fazo razmerja, ki pa je lahko kratkotrajna in nevzdržna. Ta tip odnosa lahko neposredno povežemo s Sternbergovo trikotno teorijo ljubezni, kjer ljubezenski odnos definirajo tri ključne komponente: intimnost, strast in zavezanost (Sternberg, 1986). Različne kombinacije vseh treh tvorijo različne tipe ljubezni, med katerimi ‘Ognjemet’ najbolj ustreza ljubezni, kjer prevladuje strast. Sternberg to fazo opisuje kot zaljubljenost (infatuation), številne raziskave pa kažejo, da je komponenta strasti pogosto najmočnejše povezana z zadovoljstvom v partnerskem odnosu (Cassepp-Borges, Teodoro, & Busse, 2023). To nakazuje, da so sodobni odnosi pogosto vodeni predvsem s to bolj minljivo, z vzburjenjem povezano platjo — kar je skladno s kulturo, ki vse bolj poudarja takojšnje zadovoljstvo in osebno izpolnitev.

Zrcalo

‘Zrcalo’ je odnos, ki odraža naše lastne pomanjkljivosti in prednosti ter nas izziva, da rastemo in se razvijamo. Gre za razmerje, ki v nas najbolj izpostavi tista področja, kjer še nismo zacelili svojih notranjih ran. Ti odnosi pogosto delujejo karmično in zelo intenzivno, vendar so običajno zahtevni in kratkotrajni, razen če oba partnerja ne začneta zavestno čustveno rasti in celiti svojih vzorcev. Po teoriji navezanosti posamezniki razvijejo vzorce navezanosti že v otroštvu glede na kakovost odnosa s primarnimi skrbniki (Bowlby, 1969; Hazan & Shaver, 1987). Osebe z anksiozno navezanostjo hrepenijo po bližini, a hkrati občutijo močan strah pred zapuščenostjo, medtem ko se pri izogibajoči navezanosti partnerji bojijo intime in potlačijo čustvene potrebe.

V odraslosti pogosto nezavedno izbiramo partnerje, ki odražajo nepredelane otroške rane navezanosti, kar v psihoanalitični teoriji imenujemo tudi ponovitev prisile (repetition compulsion) (Freud, 1920; Fairbairn, 1952). Gre za nezavedni poskus »popraviti« zgodnje travmatične izkušnje s ponavljanjem podobnih vzorcev v odraslih odnosih. Brez ozaveščanja in terapevtske podpore pa takšni odnosi pogosto vodijo v čustveno nestabilnost.

Sveča

Na drugi strani je ‘Sveča’ vrsta odnosa, ki je bolj stabilna, dosledna ter temelji na skupnih vrednotah, podpori in prijateljstvu. Jay predpostavlja, da gre pri tej ljubezni za ustvarjanje varnega in negovalnega okolja za oba partnerja. Po Sternbergovi trikotni teoriji ljubezni ta oblika najbolj ustreza popolni (consummate) ljubezni, ki združuje vse tri komponente: intimnost (čustvena bližina in zaupanje), strast (romantična privlačnost) ter zavezanost (odločitev za dolgoročno ohranjanje odnosa) (Sternberg, 1986).

Po teoriji navezanosti lahko ‘sveča’ ustreza varni navezanosti, kjer se partnerja čutita varna, cenjena in razumljena (Bowlby, 1969; Hazan & Shaver, 1987). Takšni pari znajo odprto komunicirati, konstruktivno reševati konflikte ter si nuditi medsebojno podporo ob ohranjanju zdrave individualnosti. Raziskave so pokazale, da varna navezanost in visoke ravni vseh treh Sternbergovih komponent močno prispevajo k dolgoročni stabilnosti in zadovoljstvu v partnerstvu (Aron, Norman, Aron, McKenna, & Heyman, 2000; Madey & Rodgers, 2009; Feeney, 1999).

Zaključek?

Jay v svojem podcastu opozarja, da se ti tipi ljubezenskih odnosov med seboj ne izključujejo. Vsakega lahko doživljamo v različnih obdobjih in različnih razmerjih skozi življenje. Skupno vsem teorijam pa je spoznanje, da je kakovosten partnerski odnos odvisen od visoke stopnje samozavedanja, zmožnosti čustvene regulacije ter pripravljenosti na osebnostno rast.

Z vidika psihologije nam Sternbergova teorija pokaže, kako pomembno je uravnotežiti vse tri sestavine ljubezni, medtem ko nas teorija navezanosti uči, da je varna navezanost temelj dolgoročnega zadovoljstva. Ob zavedanju lastnih vzorcev ter ob aktivnem delu na odnosu, se lahko vsak odnos — ne glede na začetni tip — razvije v varno in stabilno partnerstvo, kjer oba partnerja rasteta skupaj.

⸻

Viri

Aron, A., Norman, C. C., Aron, E. N., McKenna, C., & Heyman, R. E. (2000). Couples’ shared participation in novel and arousing activities and experienced relationship quality. Journal of Personality and Social Psychology, 78(2), 273–284. https://doi.org/10.1037/0022-3514.78.2.273

Bowlby, J. (1969). Attachment and Loss: Vol. 1. Attachment. New York: Basic Books.

Cassepp-Borges, R., Teodoro, M. R., & Busse, H. (2023). The relationship between the triangular theory of love and romantic relationship satisfaction. Journal of Psychology & Psychotherapy Research, 10(1), 23–33.

Fairbairn, W. R. D. (1952). Psychoanalytic studies of the personality. London: Routledge.

Feeney, J. A. (1999). Adult romantic attachment and couple relationships. In J. Cassidy & P. R. Shaver (Eds.), Handbook of attachment: Theory, research, and clinical applications (pp. 355–377). New York: Guilford Press.

Freud, S. (1920). Beyond the pleasure principle. London: Hogarth Press.

Hazan, C., & Shaver, P. (1987). Romantic love conceptualized as an attachment process. Journal of Personality and Social Psychology, 52(3), 511–524. https://doi.org/10.1037/0022-3514.52.3.511

Madey, S. F., & Rodgers, L. (2009). The effect of attachment and Sternberg’s Triangular Theory of Love on relationship satisfaction. Individual Differences Research, 7(2), 76–84.

Sternberg, R. J. (1986). A triangular theory of love. Psychological Review, 93(2), 119–135. https://doi.org/10.1037/0033-295X.93.2.119

Čuječnost v praksi: kako ustvariti varen prostor za svoja čustva?

Thu, 22 May 2025 14:41:10 GMT

Čuječnost nas uči, da moramo čustvom, občutjem in mislim dovoliti in nuditi prostor.

Kaj pa to pomeni v praksi in čemu bi se tega sploh posluževali?

Na srečanju s klientko me je nedavno navdihnila naslednja analogija :

Čustva, ki si jih ne dovolimo čutiti, so kot zrak, ujet v premajhen prostor – pod velikim pritiskom in v nenehni nevarnosti, da eksplodira že ob najmanjši spremembi.

Ko pa enako količino zraka prestavimo v večji, namenski prostor, se pritisk znatno zmanjša.

Enako oz. podobno se dogaja tudi s čustvi, katerim ne nudimo dovolj prostora in časa. Eden izmed najpogostejših obrambnih mehanizmov (v nadaljevanju: OM) je ravno potlačitev oz. represija, takoj za njo pa pogosto sledi intelektualizacija .

Potlačitev (angl. repression) je ključni psihoanalitični obrambni mehanizem, ki ga je prvi podrobno opisal Sigmund Freud (1915). Njegova osnovna funkcija je nezavedno izključevanje bolečih ali grozečih spominov, čustev ali misli iz zavesti, da bi se izognili tesnobi. Za razliko od zavestnega odrivanja (supresije), kjer posameznik namerno izogiba vsebinam, potlačitev poteka brez našega zavedanja (Baumeister et al., 1998). Kljub začetni zaščitni vlogi lahko potlačitev dolgoročno povzroči težave, saj vsebine ostajajo aktivne v nezavednem in vplivajo na vedenje (npr. nepojasnjene tesnobe, somatski simptomi; McWilliams, 2011). Na primer, posameznik lahko popolnoma izgubi spomin na travmatični dogodek, čeprav je bil v času dogodka pri zavesti (Freud, 1915). Empirične raziskave kažejo, da je koncept potlačitve kontroverzen – nekatere študije podpirajo njegov obstoj (npr. pri disociativni amneziji; DSM-5, 2013), medtem ko druge poudarjajo metodološke težave pri njegovem preučevanju (Boag, 2006). Klinično je pomembno razlikovati med potlačitvijo in drugimi mehanizmi, kot so zanikanje ali projekcija (McWilliams, 2011). V sodobnejših pristopih, kot je Sieglov model »okna tolerance« (window of tolerance, Siegel, 1999), se večji poudarek daje predvsem uravnavanju čustvene intenzivnosti, kar poudarja pomembnost postopnega soočanja s čustvi.

Kaj pomeni čustvom nuditi prostor?
Najprej moramo začeti z zaznavanjem in prepoznavanjem čustev. Velika večina ljudi se sooča z začetnim problemom nezmožnosti zaznavanja lastnih čustev in občutij, kar lahko vodi v občutke depersonalizacije in nezmožnost prepoznavanja lastnega čustvenega stanja. Pri klientih, kjer opažam zgoraj omenjene OM, se tako na začetku osredotočim na zaznavanje lastnega notranjega sveta – s pomočjo somatskih tehnik, kjer se usmerimo na telesno raven (npr. kje občutijo tesnobo ali pritisk), in kognitivnih tehnik, kjer skozi pripovedovanje zgodbe skupaj definirava zaznavana čustva.

Povsem normalno je, da lahko začetno srečanje s svojimi čustvi deluje nekoliko neprijetno ali celo strašljivo. Prav zato je pomembno, da je ta prostor varen in brez obsojanja. Ključen del tega procesa je odnos med terapevtom in klientom – varen odnos je tisti, ki klientu omogoča, da se počuti dovolj varno za raziskovanje svojih globljih občutkov.

Kaj se zgodi potem?
Ljudje smo v svoji osnovi zelo ciljno in aktivno naravnani. Ko sva z enim izmed klientov identificirala čustva, ki jih je zaznaval kot odziv na trenutno dogajanje v svojem življenju, me je vprašal: »In kaj zdaj?«. Odgovor je v teoriji zelo preprost, v praksi pa zahteva precej prilagoditev in vzpostavitev notranjega miru, o katerem veliko uči tudi budizem. Namen naslavljanja in definiranja čustev ni takojšnja razrešitev zaznanih občutij – to pride pozneje. Najprej želim s klienti vzpostaviti varen prostor, kjer lahko čustva doživijo neobsojajoče in brez kakršne koli druge motivacije kot zgolj ta, da jih dovolijo začutiti. Pogosto poročajo, da ob dovoljenju, da čustva pridejo na površje, občutijo znatno zmanjšanje pritiska in tesnobe, ki nastaneta ob potlačevanju. Po tem sledi občutek olajšanja, kot da »so končno zadihali«, kot je doživetje lepo opisal eden izmed mojih klientov. Cilj zaznavanja in čuječnosti torej ni takojšnje raziskovanje izvora čustev ali iskanje rešitev, temveč zgolj neobsojajoče zaznavanje in sprejemanje notranjega dogajanja. Šele ko se v klientu vzpostavi sposobnost sprejemanja lastnega notranjega sveta, lahko nadaljujeva z raziskovanjem izvora teh čustev in njihovega vpliva na vedenje – kar predstavlja naslednji korak v terapevtskem procesu in osebnostni rasti.

Pri tem je pomembno poudariti, da čuječnost ni univerzalna rešitev za vse in ima svoje omejitve, predvsem kadar gre za izrazito travmatične izkušnje, ki zahtevajo dodatno terapevtsko obravnavo.

Če želite že danes narediti prvi korak k čuječnosti, poskusite nekaj minut v dnevu nameniti zgolj opazovanju svojih čustev in telesnih občutkov – brez ocenjevanja, podajanja sodbe ali želje po spremembi.

Viri:

Baumeister, R. F., Dale, K., & Sommer, K. L. (1998). Freudian defense mechanisms and empirical findings in modern social psychology. Journal of Personality, 66(6), 1081–1124.
Boag, S. (2006). Freudian repression, the common view, and pathological science. Review of General Psychology, 10(1), 74–86.
Freud, S. (1915). The unconscious. In The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud (Vol. 14). Hogarth Press.
McWilliams, N. (2011). Psychoanalytic diagnosis: Understanding personality structure in the clinical process (2nd ed.). Guilford Press.

Tako smo osredotočeni na prihodnost, da ne opazimo, da smo sredi tega, kar smo si nekoč želeli.

Tue, 13 May 2025 17:03:00 GMT

Še vedno se spominjam, kako sem pred leti pisala o pomembnosti ciljev in vizij. Kako sem verjela, da je ključ do uspeha v nenehnem rastu, dosežkih in premagovanju novih izzivov. Danes pa vidim stvari drugače. Ne zato, ker bi moje vrednote postale povsem drugačne, temveč zato, ker sem spoznala globljo resnico – da prava izpolnitev ne prihaja od zunaj, temveč iz sposobnosti biti prisotna v tem, kar že imam.

Zanimivo je opazovati, kako se mlajše generacije soočajo s svetom. Medtem ko so naši starši merili uspeh s stabilno službo, družino in lastnino do 30. leta, danes mladi pogosto izbirajo drugačne poti. Njihove oči ne sijejo ob pogledu na luksuzne aute ali instagramsko popolne življenje, temveč iščejo nekaj globljega – smisel, avtentičnost, možnost, da lahko živijo po svojih pogojih.

V službah ne gledajo le na plačilo, temveč na to, ali bodo občutili spoštovanje in možnost rasti. V odnosih iščejo globino namesto količine. V vsakdanjem življenju cenijo svobodo biti svoji, ne pa zgolj izpolnjevati pričakovanja družbe. In čeprav jih svet še vedno pogosto označuje za "občutljive" ali "izbirčne", menim, da gre za revolucionaren premik – premik k zavesti, da življenje ni tekma, temveč potovanje, ki ga lahko oblikujemo po svojih pravilih.

Od njih se učim. Učim se, da je v redu imeti dan, ko nisi produktiven. Da je moč v tem, ko znaš reči "dovolj je". Da je pravo bogastvo v tem, ko zvečer zaspim s pocimi srcem, ne pa s polnim bančnim računom. In še nekaj – da sem že zdaj tam, kjer sem nekoč želela biti. Samo morda tega nisem opazila, ker sem bila preveč zaposlena z iskanjem naslednjega cilja.

Zato vam danes pravim tole: Ustavite se. Vdihnite. In se ozrite okoli sebe. Ker tisto, kar imate zdaj – ta trenutek, ti ljudje okoli vas, ta izkušnje – je morda točno tisto, za kar ste nekoč molili.

Ključne misli:

Praznovanje sedanjosti : Spomin, da smo pogosto že dosegli stvari, za katere smo nekoč sanjali, je močno zdravilo zoper negotovost in strah pred "nezadostnostjo". Mlajša verzija nas bi morda gledala z navdušenjem in ponosom.
Notranje bogastvo > zunanji simboli : Gen Z (in mnogi drugi) so začeli vrednotiti globoke odnose, duševno zdravje in avtentično izpolnjevanje namesto praznih statusnih simbolov. To je pomemben družbeni premik proti humanosti.
Počasnost ni lenost : Svoboda počivanja, zavestno izbiranje "dovolj" in zavračanje kulture burnouta so revolucionarni akti samoljubljenja.
Individualizem z odgovornostjo : Raziskovanje lastne poti ne pomeni odtujenosti od drugih – lahko nas pri tem povezuje iskanje skupnih vrednot, kot so sočutje in trajnost.

Vprašanja za refleksijo:

Kdaj si nazadnje začutil/-a, da si točno tam, kjer moraš biti? Kaj te je takrat napolnilo s hvaležnostjo?

Katera navidezno majhna stvar v tvojem življenju te dejansko osrečuje, a je morda ostaja neopažena?

Če bi danes nehal/-a loviti "več" – kaj bi že imel/-a?

Kaj bi se spremenilo, če bi vsak dan namenil/-a 5 minut samo temu, da bi se zahvalil/-a za to, kar že imaš?

"Najlepši trenutki niso tisti, ko dosežemo nekaj velikega, temveč tisti, ko se zavedamo, da nam ni treba nikamor hiteti. Ker smo že doma. Tukaj. V tem trenutku. S tem, kar smo."

Ta potopis ni le o spremembi perspektive – je o tem, da se vrnemo k sebi. K tistemu, kar smo vedno bili in kar smo si vedno želeli biti. Morda je čas, da nehamo loviti prihodnost in začnemo živeti sedanjost. Ker samo tako lahko najdemo tisto, kar iščemo.

Spomladanska utrujenost

Thu, 10 Apr 2025 11:08:44 GMT

Zakaj smo izčrpani, ko narava oživi?

Kljub temu da pomlad prinaša več sonca in toplejše dni, mnogi ljudi občutijo nenavadno izčrpanost. To stanje, znano kot spomladanska utrujenost, lahko vpliva na naše razpoloženje in dnevno delovanje. V terapiji oz. svetovanju se s tem fenomenom srečujemo pogosto.

Znanstveno ozadje povezave med pomladjo in utrujenostjo:

1. Hormonske spremembe:

Večja količina sončne svetlobe sproži prilagoditve v proizvodnji melatonina in serotonina (Wirz-Justice et al., 1996)
Po zimski depresiji lahko telo potrebuje čas za prilagoditev, kar povzroči prehodno utrujenost (Psychology Today, 2024)

2. Alergije in vnetja:

Cvetni prah lahko povzroči sistemsko vnetje, kar povečuje občutek utrujenosti (Marshall et al., 2002)

3. Spremembe v cirkadialnem ritmu:

Daljši dnevi motijo naš spančni vzorec, kar lahko vodi do začasne nespečnosti

Kako lahko terapija oz. svetovanje pomaga?

V okviru terapije oz. svetovanja lahko obravnavamo:

Uravnavanje dnevnih rutin - pomagamo vzpostaviti zdrave vzorce spanja in prehrane
Obvladovanje stresa - tehnike za zmanjšanje občutka preobremenjenosti
Reševanje sezonskih razpoloženjskih težav - če utrujenost traja dlje časa

Praktični nasveti za boj proti spomladanski utrujenosti:

Postopna prilagoditev - omogočite telesu 2-3 tedne za navajanje na nove razmere
Ravnovesje med aktivnostjo in počitkom - prevelika gibalna aktivnost lahko utrujenost še poslabša
Oskrba imunskega sistema - zadostno vnemanje prehrani in hidraciji

Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Če utrujenost traja več kot 4 tedne ali vpliva na vaše dnevno delovanje, priporočamo obisk pri terapevtu oz. svetovalcu. V terapiji oz. svetovanju lahko preučimo možne vzroke in razvijemo strategije za izboljšanje vašega počutja.

Viri:

Wirz-Justice, A., et al. (1996). "Light therapy and serotonin."
Psychology Today (2024). "Springtime Can Instigate Seasonal Mood Problems."
Marshall, P.S., et al. (2002). "The link between allergies and fatigue."

Dve najbolj znani teoriji osebnosti

Tue, 14 Jan 2025 16:00:01 GMT

Na področju psihologije osebnosti prevladujeta dve temeljni teoriji osebnosti, ki ponujata poglobljen vpogled v strukturo in dinamiko osebnostnih lastnosti: Teorija Velikih 5 in Eysenckovo teorija osebnosti.

Teorija Velikih 5

Teorija Velikih 5, znana tudi kot model petih velikih faktorjev, je bila prvič zasnovana v 1980-ih in vključuje pet ključnih dimenzij osebnosti: ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, nevroticizem in odprtost za izkušnje. Ta teorija temelji na številnih raziskavah, ki so pokazale, da te dimenzije zajemajo bistvene vidike človeške osebnosti. Najbolj prepoznan vprašalnik, ki temelji na tej teoriji, je BFQ (Big Five Questionnaire).

Teorija vključuje naslednje dimenzije:

EKSTRAVERTNOST (toplina, družabnost, asertivnost, aktivnost, iskanje vzburjenja, pozitivna čustva): Vključuje osebnostne poteze, kot so zgovornost, energičnost in odločnost. Ekstraverti v primerjavi z introverti več govorijo in hitreje začenjajo pogovore. Za njih je značilen daljši očesni kontakt in imajo širšo socialno mrežo. Ekstraverti bolj pogosto izbirajo poklice, kjer so v neposrednem stiku z drugimi, kot npr. kariera v prodaja, marketingu ali poučevanju. Intraverti imajo raje poklice, kjer več časa delajo sami, npr. umetniki, matematiki, inženirji, raziskovalci.
SPREJEMLJIVOST (zaupanje, odkritost, altruizem, ustrežljivost, skromnost, naklonjenost): Nanaša se na motivacijo vzdrževanja pozitivnih odnosov z drugimi. Vključuje simpatičnost, prijaznost in ljubeznivost. Sprejemljivost je najpomembnejša lastnost v medosebnih odnosih. Pomagala naj bi posameznikom in skupini, da premagajo neizogibne frustracije, povezane z življenjem v skupini.
VESTNOST (kompetentnost, red, odgovornost, potreba po dosežkih, samodiscipliniranost, previdnost): Vključuje osebnostne značilnosti organiziranosti, sposobnosti načrtovanja in temeljitosti. Raziskave kažejo, da med petimi velikimi faktorji vestnost največ pripomore k uspehu v šoli in na delovnem mestu.
NEVROTICIZEM (anksioznost, jezna sovražnost, depresivnost, nesproščenost, impulzivnost, ranljivost): Označuje osebnostne poteze, povezane z napetostjo, muhastim razpoloženjem in anksioznostjo. Posamezniki z močno izraženim nevroticizmom so anksiozni, ranljivi, nagnjeni k doživljanju krivde, primanjkuje jim samozaupanja in so hitro frustrirani.
ODPRTOST včasih kulturnost (domišljija, estetika, nove dejavnosti, občutja, ideje, vrednote): Opisuje značilnosti oseb z visoko stopnjo domiselnosti, intelekta in s širokim spektrom zanimanj. Označuje odprtost do izkušenj. V kombinaciji z vestnostjo naj bi bile odprte osebe najuspešnejše v šoli.

Eysenckova Teorija Osebnosti

Eysenckova teorija osebnosti, razvita med leti 1940 in 1980, vključuje tri glavne dimenzije: ekstravertnost, nevroticizem in psihoticizem. Eysenck je verjel, da te dimenzije najbolje opisujejo variabilnost človeške osebnosti. Njegova teorija je temeljila na bioloških dejavnikih in je bila podprta z obsežnimi raziskavami. Za merjenje teh dimenzij je razvil vprašalnik EPQ (Eysenck Personality Questionnaire) oz. EPQ-R.

Teorija vključuje naslednje dimenzije:

Psihoticizem : Ljudje z visokimi ocenami P so nagnjeni k temu, da so okrutni, nečloveški, socialno brezbrižni, sovražni, agresivni, nesmotrni, nevarni, jih ne zanimajo drugi in nestrpni. Pokažejo nagnjenost k ustvarjanju težav drugim, omalovaževanju, motečem delovanju in pomanjkanju empatije.Izraz psihotizem je psihiatrične narave in v izogib takojšnjemu zaključku, da so visoki rezultati psihološko moteni, je na splošno bolj zaželen izraz tough-mindedness, saj bolj poudarja razvojne stopnje patologije kot obstoječe razmere.
Ekstravertnost : Outgoing, impulziven, neoviran, ima veliko socialnih stikov in rad sodeluje v skupinskih aktivnostih. Zelo družaben, rad ima srečanja, ima veliko prijateljev, mora imeti ljudi, s katerimi se lahko pogovarja, in ne mara samotnih dejavnosti, kot so branje, učenje in razmišljanje. Namesto tega ima tipični ekstravert raje navdušenje, rad tvega, pogosto deluje v trenutku in je na splošno precej aktiven. Takšen človek ima rad praktične šale in ima običajno odgovor na vse.Introvert je ponavadi tih in premišljujoč. Je zadržan in oddaljen, razen do intimnih prijateljev, ponavadi načrtuje in običajno ni impulziven. Takšni ljudje imajo raje urejen obstoj, dobro obvladujejo svoja čustva in so bolj pasivni kot agresivni. Na splošno zanesljivi, čeprav nekoliko pesimistični, tipični introverti redko izgubijo živce in ponavadi dajo veliko vrednost etičnim standardom
Nevroticizem : Visoke ocene kažejo na močno čustveno labilnost in prekomerno aktivnost. Ljudje z visokimi rezultati so ponavadi čustveno prevečodzivni in imajo težave pri umirjanju. Takšni ljudje se pritožujejo nad nejasnimi somatskimi motnjami in poročajo o številnih skrbeh, tesnobahindražilnih čustvenih občutkih. Pod stresom se lahko razvijejo nevrotične motnje. Visoki rezultati ne preprečujejo, da bi takšni ljudje ustrezno delovali v družini in v službi.

Obe teoriji sta ključni za razumevanje osebnostnih lastnosti in se pogosto uporabljata v psiholoških raziskavah in aplikacijah. Če želite izvedeti več o svojih osebnostnih lastnostih in uporabiti znanstveno podprte vprašalnike, me kontaktirajte za strokovno svetovanje in natančno interpretacijo rezultatov.

Viri:

Goldberg, L. R. (1992). The development of markers for the Big-Five factor structure.
Eysenck, H. J. (1991). Dimensions of personality: 16, 5 or 3? Criteria for a taxonomic paradigm.
Škabar, P. (2024). Prosojnice s predavanj Teorije in modeli osebnosti, Fakulteta za uporabne družbene študije

Let 2025 Be Full of Kindness Toward Yourself

Tue, 07 Jan 2025 12:21:31 GMT

Each new year is like a blank page – an opportunity to reconnect with yourself, set new goals, and build habits that support your journey toward inner peace and happiness. Affirmations are a simple yet powerful tool to help start the year on a positive note.

Why Are Affirmations Important?

Affirmations are short, positive statements repeated with the intent to redirect your thoughts and strengthen your self-confidence. Scientific studies confirm that affirmations activate parts of the brain associated with self-awareness and positive self-evaluation. A 2016 study (Cascio et al.) found that affirmations influence brain regions linked to reward and self-referential processing, which can improve our ability to handle challenges and reduce stress.

When we repeat affirmations, our thoughts gradually become kinder and more compassionate, leading to lasting changes in our mindset. However, it’s crucial that affirmations feel authentic, meaningful, and aligned with your values – only then can they truly impact your subconscious mind.

How to Use Affirmations

Choose affirmations that resonate with you. These can be statements that support your current goals or remind you of the values you want to embody.
Repeat them regularly. You can write them in a journal, say them out loud, or simply repeat them in your mind.
Visualize the feelings associated with the affirmation. For example, if your affirmation is, “I will allow myself to rest,” imagine moments of peace and relaxation and how they make you feel.
Be patient. The effects of affirmations aren’t always immediate, but over time, you may notice shifts in your thinking and self-perception.

Affirmations for 2025

To begin the year with a positive and loving attitude toward yourself, here’s a list of affirmations to guide you throughout the year:

1️⃣ I will welcome joy when it finds me.
2️⃣ I will practice setting healthy boundaries.
3️⃣ I will prioritize my healing and growth.
4️⃣ I will take things one step, one day at a time.
5️⃣ I will proudly celebrate my achievements.
6️⃣ I will let go of what no longer serves me.
7️⃣ I will trust in the flow and timing of my life.
8️⃣ I will ask for help when I need it.
9️⃣ I will allow myself moments of rest and peace.

Why Do Affirmations Work?

Affirmations aren’t just comforting words; they’re a tool for reshaping thought patterns. The 2016 study (Cascio et al.) found that affirmations not only boost self-confidence but also enhance resilience to stress and improve our ability to handle difficulties. By regularly practicing affirmations, we can cultivate a sense of safety and a positive outlook on the future – both of which are vital for mental health.

Begin the Year with Kindness Toward Yourself

The year 2025 lies ahead – a chance to fill it with small but significant steps toward greater well-being. Affirmations remind us that we are worthy of love, respect, and care.

What about you? Which affirmation speaks to you the most? Share your thoughts with us, and together let’s make 2025 a year full of self-love.

Source : Cascio, C. N., O’Donnell, M. B., Tinney, F. J., Lieberman, M. D., Taylor, S. E., Strecher, V. J., & Falk, E. B. (2016). Self-affirmation activates brain systems associated with self-related processing and reward and is reinforced by future orientation. Proceedings of the National Academy of Sciences, 113(29), 8420-8425.

Naj bo leto 2025 polno nežnosti do sebe.

Mon, 06 Jan 2025 15:43:15 GMT

Vsako novo leto je kot nepopisan list – priložnost, da se znova povežemo sami s seboj, zastavimo nove cilje in ustvarimo navade, ki nas podpirajo na poti k notranjemu miru in sreči. Afirmacije so eno izmed preprostih, a učinkovitih orodij, s katerimi lahko začnemo leto na pozitiven način.

Zakaj so afirmacije pomembne?

Afirmacije so kratke, pozitivne izjave, ki jih ponavljamo z namenom, da preusmerimo svoje misli in okrepimo svojo samozavest. Znanstvene raziskave potrjujejo, da afirmacije aktivirajo dele možganov, povezane s samozavedanjem in pozitivnim vrednotenjem sebe. Študija iz leta 2016 (Cascio et al.) je pokazala, da afirmacije vplivajo na možganske regije, povezane z nagrajevanjem in obdelovanjem lastnih misli, kar lahko izboljša našo sposobnost soočanja z izzivi in zmanjšuje stres.

Ko ponavljamo afirmacije, naše misli postopoma postanejo prijaznejše in bolj sočutne, kar lahko vodi do trajnih sprememb v načinu razmišljanja. Pomembno pa je, da so afirmacije iskrene, smiselne in usklajene z našimi vrednotami – le tako lahko resnično vplivajo na našo podzavest.

Kako uporabljati afirmacije?

Izberite afirmacije, ki vam resonirajo . To so lahko izjave, ki podpirajo vaše trenutne cilje ali vas spomnijo na vrednote, ki jih želite živeti.
Ponavljajte jih redno. Lahko jih zapisujete v dnevnik, izgovarjate na glas ali jih preprosto ponavljate v mislih.
Vizualizirajte občutke, povezane z afirmacijo. Na primer, če je vaša afirmacija »Dovolil/-a si bom počivati,« si predstavljajte trenutke miru in sprostitve ter občutke, ki jih želite ustvariti.
Bodite potrpežljivi. Učinki afirmacij niso vedno takojšnji, a s časom lahko opazite spremembe v načinu razmišljanja in dojemanja sebe.

Afirmacije za leto 2025

Da bi leto začeli s pozitivnim in ljubečim odnosom do sebe, smo pripravili seznam afirmacij, ki vas lahko spremljajo skozi leto:

Veselje bom sprejel/-a, ko pride k meni.
Vadil/-a bom postavljanje zdravih meja.
Prednost bom dal/-a svojemu okrevanju in rasti.
Stvari bom jemal/-a korak za korakom, dan za dnem.
S ponosom bom praznoval/-a svoje dosežke.
Izpustil/-a bom vse, kar mi več ne služi.
Zaupal/-a bom v svoj življenjski tok in časovnico.
Prosil/-a bom za pomoč, ko jo bom potreboval/-a.
Dovolil/-a si bom trenutke počitka in miru.

Zakaj deluje?

Afirmacije niso zgolj lepe besede; so orodje za spreminjanje naših miselnih vzorcev. Študija (Cascio et al., 2016) je pokazala, da afirmacije ne le povečajo samozavest, ampak tudi krepijo odpornost proti stresu in izboljšujejo naše sposobnosti za obvladovanje težav. Ponavljanje afirmacij lahko ustvari občutek varnosti in pozitivnega pogleda na prihodnost, kar je ključno za mentalno zdravje.

Začnimo leto z nežnostjo do sebe.

Leto 2025 je pred nami – priložnost, da ga napolnimo z majhnimi, a pomembnimi koraki do boljšega počutja. Afirmacije nas opomnijo, da smo vredni ljubezni, spoštovanja in nege.

Vir: Cascio, C. N., O’Donnell, M. B., Tinney, F. J., Lieberman, M. D., Taylor, S. E., Strecher, V. J., & Falk, E. B. (2016). Self-affirmation activates brain systems associated with self-related processing and reward and is reinforced by future orientation. Proceedings of the National Academy of Sciences, 113(29), 8420-8425.

Osebnostni Vprašalniki – Kaj o njih pravi stroka?

Wed, 05 Jun 2024 12:18:17 GMT

Splet je preplavila kopica takih in drugačnih osebnostnih vprašalnikov, ki se naslanjajo na bolj ali manj ustaljene teorije osebnosti. Pa lahko zaupamo vprašalnikom, ki so prosto dostopni na internetu, instagramu in drugje?

Kaj pa o osebnostnih vprašalnikih pravi stroka?

Prva pomembna stvar so psihometrične lastnosti vprašalnika. Psihometrične lastnosti vprašalnikov nam povedo, kako zanesljivo in veljavno vprašalnik meri določene psihološke konstrukte ter kako se njegovi rezultati primerjajo z normativnimi podatki (v nadaljevanju: norme), kar zagotavlja natančnost in uporabnost pri interpretaciji podatkov.

Pri osebnostnih vprašalnikih merimo naslednje psihometrične lastnosti:

Zanesljivost :
Notranja konsistenca: Meri, kako konsistentni so odgovori na posamezna vprašanja, ki naj bi merila isto lastnost. Pogosto uporabljen pokazatelj je Cronbachov alfa.
Test-retest zanesljivost: Preverja stabilnost rezultatov skozi čas, ko se isti vprašalnik uporabi večkrat.
Inter-rater zanesljivost: Meri, kako skladni so rezultati, ko različni ocenjevalci ocenjujejo iste odgovore.
Veljavnost :
Konstruktna veljavnost: Preverja, ali vprašalnik dejansko meri teoretični konstrukt, ki ga namerava meriti.
Konvergentna veljavnost: Koliko se rezultati vprašalnika ujemajo z rezultati drugih meritev istega konstrukta.
Diskriminantna veljavnost: Koliko se rezultati vprašalnika razlikujejo od rezultatov meritev različnih konstruktov.
Kriterijska veljavnost: Preverja, ali se rezultati vprašalnika ujemajo z zunanjimi kriteriji. Vključuje sočasno in napovedno veljavnost.
Vsebinska veljavnost: Preverja, ali vprašalnik pokriva vse vidike konstrukta, ki ga namerava meriti.
Norme :
Normativni vzorec: Skupina ljudi, ki predstavlja ciljno populacijo vprašalnika.
Percentilne vrednosti: Kažejo, kako se posameznikovi rezultati primerjajo z rezultati normativnega vzorca.
Občutljivost :
Meri sposobnost vprašalnika, da zaznava razlike med posamezniki ali skupinami. Občutljivost je pomembna za ugotavljanje sprememb v stanju posameznika skozi čas.

Te lastnosti so ključne za zagotavljanje, da so podatki, pridobljeni z vprašalniki, zanesljivi in veljavni, kar omogoča natančne in uporabne analize ter interpretacije.

Za analizo velike večine osebnostnih vprašalnikov pa je ključnega pomena predznanje in ustrezna izobrazba posameznika, ki rezultate vprašalnika interpretira. Med njih večinoma štejemo psihologe, biopsihologe, psihiatre in socialne delavce.

So torej vprašalniki, ki jih najdemo na internetu, Instagramu itd. res tisti, ki jim lahko zaupamo? Žal je v večini primerov odgovor NE.

Kaj potem storiti v primeru, da vas zanimajo vaše osebnostne lastnosti in si želite najti veljaven in zanesljiv vprašalnik osebnostnih lastnosti? Posvetujte se s strokovnjakom, ki pri svojem delu uporablja uveljavljene osebnostne vprašalnike.

Če želite izvedeti več o svojih osebnostnih lastnostih in uporabiti znanstveno podprte vprašalnike, me kontaktirajte za strokovno svetovanje in natančno interpretacijo rezultatov!

VIRI:

Vidmar, Gaj, Jakovljević, Miroljub (2016). Psihometrične lastnosti ocenjevalnih instrumentov. Rehabilitacija (Ljubljana) , letnik 15, supl. 1, str. 7. URN:NBN:SI:DOC-XB7NJOQR from http://www.dlib.si

https://www.physio-pedia.com/Psychometric_Properties

How to recognise anxiety? These are the most common symptoms

Tue, 02 Apr 2024 11:42:02 GMT

Anxiety is probably one of the most common, if not the most common, group of mental disorders of the 21st century. But can we really say that we have an anxiety disorder at the slightest feeling of anxiety?

- PETRA ŠKABAR

Anxiety disorders are highly treatable, while statistics suggest that only 35% of all individuals with anxiety disorders seek professional help. The common symptoms of anxiety thus include phenomena that we have all experienced at some point in our lives.

What are the symptoms of anxiety?
Feeling nervous, restless or tense
Feeling threatened, panicked or doomed
Increased heart rate
Rapid breathing (hyperventilation)
Sweating
Trembling
Feeling weak or tired
Difficulty concentrating or thinking about anything other than the present worry
Difficulty sleeping Gastrointestinal (GI) experiences
Difficulty controlling worries
Desire to avoid the cause of anxiety

At some point, however, the above symptoms evolve into anxiety disorders, the most common of which is Generalised Anxiety Disorder (GAM), followed by Panic Attacks (which should be distinguished from Anxiety Attacks), Social Anxiety (or Social Phobia), Selective Mutism, Separation Anxiety Disorder, Specific Phobias and Agoraphobia (DSM-5; 2020). When diagnosing anxiety disorders, it is extremely important to see a professional who follows established manuals (e.g. DSM-5) for diagnosis and avoid self-diagnosis using non-established manuals (e.g. Google and self-help manuals).

What about the positive aspects of anxiety - are there any?

At this point we are asked the following question: What is the purpose of anxiety and what is its purpose?

1. ANXIETY AS A WARNING SIGN

Experiencing feelings of anxiety is something most normal and natural. Anxiety is the body's natural response to direct exposure to stress; it serves as a warning that helps to refocus attention on a perceived danger in the environment. When you perceive feelings of anxiety, ask yourself what it might be related to, where it might be coming from and what the triggers of the anxiety response might be. Feelings of anxiety serve as a warning sign that something needs to change in your life. Anxiety can therefore serve as an excellent source of information that something in your immediate environment is simply no longer working for you.

Here we can see an opportunity for change!

2. ANXIETY AS A MOTIVATOR

Even though the vast majority of us perceive feelings of anxiety as an obstacle or inconvenience, it can serve as a form of intrinsic motivation. Research (Hutchinson, 2007; Norgate and Stevenson, 2014) has shown that people perform better when feelings of anxiety are moderate. In the aforementioned situations, anxiety can serve as an intrinsic motivator to achieve goals, as it occurs as a consequence of positive stress, which is referred to as Eustress. Eustress is when our ability to cope is greater than the demands and it manifests itself as a pleasant, exciting, motivating and exhilarating feeling.

3. ANXIETY IN THE FIGHT-OR-FLIGHT RESPONSE

Anxiety has an important impact on our existence as it is the evolutionarily oldest reflex that allows us to survive. In our ancestors, anxiety served as a warning that triggered the flight or fight response and prepared the individual to react immediately to imminent danger in his or her vicinity. It is therefore one of the reasons why we have survived and persisted as a species all these centuries! A study by Wadsworth and Hotopf (2006) even found a correlation between the presence of anxious feelings and the longevity of an individual's life!

But what do we do when we detect symptoms of anxiety in ourselves?

Is panic an appropriate response, or are there useful tips for living and surviving with anxiety?

Is panic an appropriate response or are there useful tips on how to live and survive with anxiety?

Panic is completely unnecessary at this point. If you are experiencing anxiety symptoms for the first time, they are likely to be extremely distressing for you and your body. At that point, remember any relaxation techniques that suit you; a good and quick technique for dealing with anxiety symptoms is the BOX breathing technique. Box breathing takes its name from the title of the visualisation of a box with four sides. Each side represents one step of the exercise:

Step 1: Breathe in through the nose and count to 4.

Step 2: Hold your breath and count to 4

Step 3: Exhale through the mouth and count to 4

Step 4: Hold your breath and count to 4

Step 5: Repeat as many times as you feel necessary

If you experience symptoms frequently and they are extremely intense and long-lasting, we recommend you see a psychologist, psychotherapist, psychosocial counsellor or psychiatrist.

Article prepared for: ELLE.si

SOURCES:

Parker KN, Ragsdale JM. Effects of Distress and Eustress on Changes in Fatigue from Waking to Working. Appl Psychol Health Well Being. 2015;7(3):293–315. doi:10.1111/aphw.12049
Hardy L, Hutchinson A. Effects of performance anxiety on effort and performance in rock climbing: a test of processing efficiency theory . Anxiety Stress Coping. 2007;20(2):147–161. doi:10.1080/10615800701217035
Owens M, Stevenson J, Hadwin JA, Norgate R. When does anxiety help or hinder cognitive test performance? The role of working memory capacity. Br J Psychol. 2014;105(1):92–101. doi:10.1111/bjop.12009
Lee WE, Wadsworth ME, Hotopf M. The protective role of trait anxiety: a longitudinal cohort study. Psychol Med. 2006;36(3):345–351. doi:10.1017/S0033291705006847
Tibi-Elhanany Y, Shamay-Tsoory SG. Social cognition in social anxiety: first evidence for increased empathic abilities . Isr J Psychiatry Relat Sci. 2011;48(2):98–106. PMID:22120444
Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders; DSM–5; https://www.psychiatry.org/psychiatrists/practice/dsm
Anxiety and depression association of America; https://adaa.org/about-adaa/press-room/facts-statistics

Differences between Cognitive Behavioural Therapy and Psychoanalysis

Tue, 02 Apr 2024 11:42:00 GMT

Choosing the right psychotherapist or counsellor (hereafter: therapist) can be a difficult task in which knowledge of different therapeutic approaches is also crucial. Among the most widely used therapeutic approaches are Cognitive Behavioural Therapy (CBT) and Psychoanalysis. In this paper I will give a brief introduction to both and try to highlight the differences between them.

Cognitive Behavioural Therapy (CBT)

The father of Cognitive Behavioural Therapy is Aaron Beck, who introduced the term in the 1960s. Cognitive Behavioural Therapy is a structured, didactic and goal-oriented form of therapy. The approach is direct and practical, with the therapist and client actively working together with the aim of identifying and changing unwanted behaviour and/or thinking.

Cognitive Behavioural Therapy has been shown to be an effective therapeutic method in a number of studies of mental disorders including the treatment of depression, anxiety disorders, eating disorders, substance abuse and personality disorders.

Cognitive behavioural treatment usually lasts between 3 and 6 months and clients attend weekly or fortnightly sessions. Most therapists who provide cognitive behavioural therapy tailor the therapy to the specific needs of each client and, as a result, the duration of cognitive behavioural therapy varies from case to case.

Psychoanalysis

Developed by Sigmund Freud in the 1800s, psychoanalysis focuses on unconscious processes and past experiences.

At its core, psychoanalysis focuses primarily on the impact of unconscious forces such as repressed impulses, inner conflicts and childhood traumas on the mental health of the client. As a therapy, psychoanalysis seeks to bring about fundamental changes in the individual's personality by exploring the transference between client and therapist and through this interpreting the unconscious conflicts that have caused the individual's neurosis. The methods used to achieve this goal are free association, dream analysis, analysis of resistances and defences, and work with emotions.

Psychoanalytic treatment can last from a few months to a few years and is always tailored to the individual's needs, wishes and goals.

Differences between Cognitive Behavioural Therapy and Psychoanalysis

Cognitive Behavioural Therapy focuses on helping people to understand and change the negative thought patterns that contribute to their problems or disorders. The therapist works with the patient to identify and challenge these thoughts and then replace them with more positive and productive ones. Psychoanalysis , on the other hand, focuses on exploring patterns of behaviour, thoughts and emotions in order to discover the causes of mental illness. The therapist works with the patient to explore his or her unconscious world and identify the underlying cause of his or her problems.
Cognitive Behavioural Therapy treatments generally involve a smaller number of sessions than P sychoanalytic treatments .
Cognitive Behavioural Therapy focuses essentially on the "here and now", while Psychoanalysis focuses on exploring the individual's past.
Cognitive Behavioural Therapy is a more direct and active approach. The therapist helps the client to identify and deal with negative thought patterns and behaviours. The therapist guides the client in changing thoughts and behaviours. In contrast, psychoanalysis is a more passive approach. Initially, the therapist and the client simply explore the client's unconscious world in order to discover the root causes of the client's challenges. The therapist then helps the client to understand his or her own challenges through interpretation and insight.

In addition to these two approaches, there are other therapeutic paradigms such as behaviour therapy, humanistic therapy and system-oriented therapy. Each approach offers unique perspectives and methods to address the challenges and problems of the individual.

When choosing a therapeutic approach, it is crucial to understand that there is no one right way to solve problems. Each individual is unique, so it is important to find the therapeutic approach, and therefore the therapist or counsellor, that best suits your needs and preferences.

SOURCES:

Chand SP, Kuckel DP, Huecker MR. Cognitive Behavior Therapy. [Updated 2023 May 23]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2023 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK470241/

FRIEDMAN, LAWRENCE (2006). WHAT IS PSYCHOANALYSIS?. The Psychoanalytic Quarterly, LXXV(3), 689–713.doi:10.1002/j.2167-4086.2006.tb00054.x

The difference between psychotherapy and psychosocial counselling

Tue, 02 Apr 2024 11:41:59 GMT

One could say that psychotherapy is a form of psychosocial counselling (Association of Psychologists of Slovenia).

The American Psychological Association (APA) has defined psychotherapy as any psychological intervention that involves a trained individual and primarily uses forms of communication and interaction to assess, diagnose and treat dysfunctional emotional responses, thinking patterns and behavioural patterns. Psychotherapy is not only a treatment for mental disorders, but must take into account three important areas: the therapist's personality, the psychotherapeutic relationship and the client's characteristics (Norcross 2010). Psychotherapy is primarily aimed at people with disorders and illnesses, and as a consequence psychotherapists are often found in health care settings (Slovenian Psychological Association). Unlike psychosocial counselling, psychotherapies are mostly longer-term processes, which extensively examine and explore the client's history.

Counselling , on the other hand, is defined by the APA as professional help in coping with personal problems, including emotional, behavioural, interpersonal, marital, educational, rehabilitative and other life issues. The task of the psychosocial counsellor is to identify the client's problems, his/her potential, to set goals for the counselling process, to find solutions and to provide psychoeducation. It mainly deals with behavioural problems, interpersonal relationships, coping with one's own emotions and identifying intrusive thoughts, using techniques of active listening, leadership, discussion, clarification and task administration. The psychosocial counselling process is thus fundamentally concerned with finding solutions to current problems and is generally shorter than the psychotherapeutic process.

Caro (2000) seeks to distinguish between the concepts of counsellor and psychotherapist in the presence of pathologies in the clients or patients. Counselling is thus aimed at individuals who are experiencing what the DSM II, the Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, calls 'adjustment reactions', whereas individuals with a more rigid personality structure and more profound psychological problems should seek a solution in psychotherapy, which aims to restructure the individual's personality (Caro 2000, 76). The author also sees a difference in the treatment of the unconscious and the conscious in the context of counselling and psychotherapy. He observes that in counselling, counsellors mainly deal with problems at the conscious level, whereas psychotherapists are also supposed to deal with problems at the unconscious level (Caro 2000)

The author (Caro 2000) summarises that the distinction between the professions of psychotherapist and counsellor is not an exact distinction, but a continuum along which modalities, schools, techniques and individual styles are also conditioned, and along which therapists and counsellors can move freely depending on the context of their work, the nature of the client and other factors.

SOURCES:

American Counselling Association (ACA). 2023. https://www.counseling.org

American Psychological Association (APA). N.d. https://dictionary.apa.org/

Caro, Hugh. 2000. »Counselling and Psychotherapy: Is there a difference? Does it matter?« A. N. Z. J. FamaTher. 21(2): 73–80.

Društvo psihologov Slovenije (DPS). 2017. Psihoterapija in psihološko svetovanje: sorodni, a ne enaki dejavnosti. http://www.dps.si/2017/03/psihoterapija-in-psiholosko-svetovanje-sorodni-a-ne-enaki-dejavnosti/

Norcross, John. C. 2010. »The therapeutic relationship.« V The heart and soul of change: Delivering what works in therapy, ur. B. L. Duncan, S. D. Miller, B. E. Wampold, & M. A. Hubble, 113–141. American Psychological Association.

Škabar, P. 2023. Motivacija za izbiro psihoterapevtskega ali svetovalnega poklica. Magistrsks naloga. Ljubljana: Fakulteta za uporabne družbene študije

Kako prepoznati anksioznost? To so najpogostejši simptomi

Tue, 26 Mar 2024 13:15:06 GMT

Anksioznost je verjetno ena izmed najpogostejših, če ne celo najpogostejša, skupina duševnih motenj 21. stoletja. Pa lahko res rečemo, da imamo anksioznostno motnjo že ob najmanjšem občutku tesnobe?

- PETRA ŠKABAR

Anskiozne motnje so visoko ozdravljive, medtem ko statistike nakazujejo, da le 35 % vseh posameznikov s prisotnostjo anksioznih motenj poišče strokovno pomoč. Splošni simptomi tesnobe tako vključujejo pojave, s katerimi smo se na neki točki našega življenja srečali že prav vsi.

Kakšni sploh so simptomi tesnobe?

Občutek živčnosti, nemirnosti ali napetosti
Občutek grozeče nevarnosti, panike ali pogube
Povečan srčni utrip
Hitro dihanje (hiperventilacija)
Potenje
Trepetanje
Občutek šibkosti ali utrujenosti
Težave s koncentracijo ali razmišljanjem o čem drugem kot o sedanji skrbi
Težave s spanjem Izkušnje s prebavili (GI)
Težave z nadzorovanjem skrbi
Želja po izogibanju vzroka anksioznosti

Na neki točki pa zgoraj omenjeni simptomi prerastejo v anksiozne motnje, med katerimi je najbolj pogosta prav Generalizirana anksiozna motnja (GAM), sledijo pa ji Panični napadi (katere je smotrno ločevati od Anksioznih napadov), Socialna anksioznost (oz. Socialna Fobija), Selektivni mutizem, Motnja separacijske anksioznosti, Specifične fobije in Agorafobija (DSM-5; 2020). Pri diagnostiki anksioznih motenj je izjemno pomembno, da obiščemo strokovnjaka, ki pri diagnosticiranju sledi uveljavljenim priročnikom (npr. DSM-5) in se izogibamo samodiagnosticiranja s pomočjo neuveljavljenih priročnikov (npr. Google in priročniki za samopomoč).

Kaj pa pozitivni vidiki anksioznosti – sploh obstajajo?

Na tem mestu se nam postavi naslednje vprašanje: Čemu sploh služi anskioznost in kakšen je njen namen?

1. TESNOBA KOT OPOZORILNI ZNAK

Doživljanje občutka tesnobe je nekaj najbolj normalnega in naravnega. Anksioznost oz. tesnoba je naraven odziv telesa na neposredno izpostavljenost stresu, služi kot opozorilo, ki pomaga pri preusmeritvi pozornosti na neko zaznano nevarnost v okolici. Kadar pri sebi zaznate občutke tesnobe, se vprašajte, na kaj bi se to lahko navezovalo, kje bi lahko bil izvor in kaj bi lahko bili sprožilci tesnobnega odziva. Občutki tesnobe služijo kot opozorilni znak, da je potrebno v vašem življenju nekaj spremeniti. Anksioznost lahko torej služi kot odličen vir informacij, da vam nekaj v vaši neposredni okolici enostavno ne ustreza več.

Tukaj lahko vidimo priložnost za sprememo!

2. TESNOBA KOT MOTIVATOR

Četudi nas velika večina občutke tesnobe zaznava kot oviro ali nevšečnost, lahko le-ta služi kot neka oblika notranje motivacije. Raziskave (Hutchinson, 2007; Norgate in Stevenson, 2014) so pokazale, da ljudje dosegajo boljše rezultate ob zmernih občutkih tesnobe. V omenjenih situacijah lahko tesnoba služi kot notranji motivator za doseganje zadanih ciljev, saj se pojavi kot posledica pozitivnega stresa, ki ga imenujemo Eustres. O Eustresu govorimo takrat, kadar so naše sposobnosti za spopadanje z večje od zahtev, kaže pa se kot prijetno, vznemerljivo, spodbudno in navdušujoče občutje.

3. TESNOBA V BEG ali BOJ ODGOVORU

Tesnoba oz. anksioznost ima pomemben vpliv tudi pri našem obstoju saj gre za evolucijsko najstarejši refleksi, ki omogoča preživetje. Pri naših prednikih je tesnoba služila kot opozorilo, ki je sprožilo beg ali boj odziv in posameznika pripravilo na takojšen odziv na neposredno nevarnost v njegovi bližini. Je torej en izmed razlogov, zakaj smo vsa ta stoletja preživeli in obstali kot vrsta! Študija Wadsworth in Hotopf (2006) je celo odkrila povezavo med prisotnostjo tesnobnih občutji in dolžino življenjske dobe posameznika!

Kaj pa storimo, ko pri sebi zaznamo simptome aksioznosti?

Je panika primeren odziv ali obstajajo uporabni nasveti, kako živeti in preživeti z anksioznostjo?

Panika je na tem mestu povsem odveč. Če se s simptomi anksioznosti srečujete prvič, bodo verjetno za vas in vaše telo izjemno obremenilni. Takrat se spomnite vseh sprostitvenih tehnik, ki vam ustrezajo; dobra in hitra tehnika obvladovanja simptomov tesnobe je tehnika BOX dihanja. Box dihanje je dobilo ime iz naslova vizualizacije škatle s štirimi stranicami. Vsaka stranica predstavlja en korak vaje:

korak: vdihneš čez nos in šteješ do 4
korak: zadrži dihanje in štej do 4
korak: izdihni čez usta in štej do 4
korak: zadrži dihanje in štej do 4
korak: Ponovi tolikokrat, kot čutiš potrebno

Če se s simptomi srečujete pogosto, ti pa so izjemno intenzivni in dolgotrajni, vam priporočamo obisk psihologa, psihoterapevta, psihosocialnega svetovalca ali psihiatra.

Prispevek pripravljen za: ELLE.si

VIRI:

Parker KN, Ragsdale JM. Effects of Distress and Eustress on Changes in Fatigue from Waking to Working. Appl Psychol Health Well Being. 2015;7(3):293–315. doi:10.1111/aphw.12049
Hardy L, Hutchinson A. Effects of performance anxiety on effort and performance in rock climbing: a test of processing efficiency theory . Anxiety Stress Coping. 2007;20(2):147–161. doi:10.1080/10615800701217035
Owens M, Stevenson J, Hadwin JA, Norgate R. When does anxiety help or hinder cognitive test performance? The role of working memory capacity. Br J Psychol. 2014;105(1):92–101. doi:10.1111/bjop.12009
Lee WE, Wadsworth ME, Hotopf M. The protective role of trait anxiety: a longitudinal cohort study. Psychol Med. 2006;36(3):345–351. doi:10.1017/S0033291705006847
Tibi-Elhanany Y, Shamay-Tsoory SG. Social cognition in social anxiety: first evidence for increased empathic abilities . Isr J Psychiatry Relat Sci. 2011;48(2):98–106. PMID:22120444
Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders; DSM–5; https://www.psychiatry.org/psychiatrists/practice/dsm
Anxiety and depression association of America; https://adaa.org/about-adaa/press-room/facts-statistics

Razlike med Kognitivno-Vedenjsko Terapijo in Psihoanalizo

Tue, 23 Jan 2024 16:02:28 GMT

Izbira pravega psihoterapevta oz. svetovalca (v nadaljevanju: terapevt) je lahko težka naloga pri kateri je ključnega pomena tudi poznavanje različnih terapevtskih pristopov. Med najbolj razširjenimi terapevtskimi pristopi sta Kognitivno-Vedenjska Terapija (KVT) in Psihoanaliza. V prispevku vam bom obe na kratko predstavila in poskušala osvetliti razlike med njima.

Kognitivno-Vedenjska Terapija (KVT)

Za očeta kognitivno-vedenjske terapije štejemo Aarona Becka, ki je izraz predstavil v 1960-ih. Kognitivno-vedenjska terapija je strukturirana, didaktična in ciljno usmerjena oblika terapije. Pristop je neposreden in praktičen, pri čemer terapevt in klient aktivno sodelujeta s ciljem identifikacije in spremembe nezaželenega vedenja in/ali mišljenja.

Kognitivno-vedenjska terapija se je izkazala za učinkovito terapevtsko metodo v številnih študijah duševnih motenj vključno z zdravljenjem depresije, anksioznih motenj, motenj hranjenja, zlorabe substanc in osebnostnih motenj.

Kognitivno-vedenjska obravnava bičajno traja od 3 do 6 mesecev, klienti pa se srečanj udeležujejo tedensko ali enkrat na dva tedna. Večina terapevtov, ki izvajajo kognitivno-vedenjsko terapijo, terapijo prilagodi specifičnim potrebam vsakega klienta, posledično pa je tudi trajanje kognitivno-vedenjske obravnave različno od primera do primera.

Psihoanaliza

Psihoanaliza, ki jo je v 1800-ih razvil Sigmund Freud, se osredotoča na nezavedne procese in pretekla doživetja.

Psihoanaliza se v svoji osnovi osredotoča predvsem na vpliv nezavednih sil, kot so zatrti impulzi, notranji konflikti in travme iz otroštva, na duševno zdravje klienta. Psihoanaliza si kot terapija prizadeva doseči temeljne spremembe v posameznikovi osebnosti, tako da raziskuje transfer med klientom in terapevtom in skozi tega interpretira nezavedne konflikte, ki so povzročili posameznikovo nevrozo. Metode, ki se uporabljajo za dosego tega cilja, so prosta asociacija, analiza sanj, analiza odporov in obramb ter delo s čustvi.

Psihoanalitična obravnava lahko traja od nekaj mesecev do nekaj let in je vselej prilagojena posameznikovim potrebam, željam in ciljem.

Razlike med Kognitivno-vedenjska terapijo in Psihoanalizo

Kognitivno-vedenjska terapija se osredotoča na pomoč ljudem pri razumevanju in spreminjanju negativnih miselnih vzorcev, ki prispevajo k njihovim težavam ali motnjam. Terapevt skupaj z bolnikom prepozna te misli in jih izzove, nato pa jih nadomesti s pozitivnejšimi in produktivnejšimi. Psihoanaliza pa se osredotoča na raziskovanje vzorcev vedenja, misli in čustev, da bi odkrila vzroke za duševne bolezni. Terapevt sodeluje z bolnikom, da bi preučil njegov podzavestni svet in prepoznal temeljni dejavnik njegovih težav.
Kognitivno-vedenjska terapija obravnava večinoma vključuje manjše število srečanj kot Psihoanalitična obravnava.
Kognitivno-vedenjska terapija se v osnovi osredotoča na “tukaj in zdaj” med tem ko se Psihoanaliza osredotoča na raziskovanje posameznikove preteklosti.
Kognitivno-vedenjska terapija je bolj direkten in aktiven pristop. Terapevt klientu pomaga prepoznati negativne miselne vzorce in vedenje ter se z njimi spopasti. Terapevt pri spreminjanju misli in vedenja klienta vodi. V nasprotju s tem je psihoanaliza bolj pasiven pristop. Terapevt in klient sprva le raziskujeta klientov nezavedni svet z namenom odkrivanja temeljnih vzrokov za klientove izzive. Terapevt nato klientu s pomočjo interpretacije in uvida pomaga razumeti njegove lastne izzive.

Poleg teh dveh pristopov pa obstajajo tudi druge terapevtske paradigme, kot so vedenjska terapija, humanistična terapija in sistemsko usmerjena terapija. Vsak pristop ponuja edinstvene perspektive in metode za reševanje izzivov in težav posameznika.

Ko se odločate za terapevtski pristop, je ključnega pomena razumeti, da ni enega samega pravilnega načina reševanja težav. Vsak posameznik je edinstven, zato je pomembno najti terapevtski pristop in posledično terapevta oz. svetovalca, ki najbolj ustreza vašim potrebam in željam.

VIRI:

FRIEDMAN, LAWRENCE (2006). WHAT IS PSYCHOANALYSIS?. The Psychoanalytic Quarterly, LXXV(3), 689–713.doi:10.1002/j.2167-4086.2006.tb00054.x

Razlika med psihoterapijo in psihosocialnim svetovanjem

Tue, 23 Jan 2024 15:50:10 GMT

Lahko bi rekli, da je psihoterapija oblika psihosocialnega svetovanja (Društvo psihologov Slovenije).

Ameriško psihološko združenje (ang. American Psychological Association, v nadaljevanju: APA) psihoterapijo definira kot katerokoli psihološko pomoč, ki vključuje izobraženega posameznika in se primarno poslužuje oblik komunikacije in interakcije z namenom ocene, diagnostike in zdravljenja disfunkcionalnih emocionalnih odzivov, načinov razmišljanja in vedenjskih vzorcev. Psihoterapija ni le zdravljenje duševnih motenj, temveč mora upoštevati tri pomembna področja: terapevtovo osebnost, psihoterapevtski odnos in klientove značilnosti (Norcross 2010). Psihoterapija je primarno namenjena ljudem z motnjami in boleznimi, posledično pa psihoterapevte pogosto najdemo v zdravstvenem okolju (Društvo psihologov Slovenije). Za razliko od psihosocialnega svetovanja so psihoterapije večinoma dlje trajajoči procesi, ki obširno preučujejo in raziskujejo klientovo zgodovino.

Svetovanje pa na drugi strani APA definira kot profesionalno pomoč pri spopadanju z osebnimi težavami, kar vključuje čustvene, vedenjske, medosebne, zakonske, izobraževalne, rehabilitacijske in druge življenjske probleme. Naloga psihosocialnega svetovalca je identifikacija klientovih težav, njegovega potenciala, postavljanje ciljev svetovalnega procesa, iskanje rešitev in psihoedukacija. Večinoma se ukvarja z vedenjskimi težavami, medosebnimi odnosi, spopadanjem z lastnimi čustvi in identifikacijo vsiljivih misli, poslužuje pa se tehnik aktivnega poslušanja, vodenja, razprave, pojasnjevanja in administracije nalog. Proces psihosocialnega svetovanja se tako v svoji osnovi ukvarja z iskanjem rešitev trenutnih problemov in je večinoma krajši od psihoterapevtskega procesa.

Caro (2000) razlike med pojmoma svetovalec in psihoterapevt išče v prisotnosti patologij pri klientih oz. pacientih. Svetovanje naj bi bilo tako namenjeno posameznikom, ki se soočajo s »prilagoditvenimi reakcijami« (ang. Adjustment reactions), kot jih imenuje DSM II, diagnostični in statistični priročnik duševnih bolezni, posamezniki z bolj rigidno osebnostno strukturo in poglobljenimi psihičnimi težavami pa naj bi rešitev iskali v psihoterapiji, ki naj bi za cilj imela prestrukturiranje posameznikove osebnosti (Caro 2000, 76). Razliko pa avtor išče tudi v obravnavi nezavednega inv zavednega v sklopu svetovanja in psihoterapije. Opazuje, da v sklopu svetovanja svetovalci večinoma obravnavajo težave na zavedni ravni, medtem ko naj bi psihoterapevti obravnavali tudi težave na nezavedni ravni (Caro 2000).

Caro (2000) povzame, da pri razlikovanju med poklicem psihoterapevta in svetovalca ne gre za eksaktno distinkcijo, temveč za kontinuum, vzdolž katerega se pogojno postavijo tudi modalitete, šole, tehnike in individualni slogi in vzdolž katerega se lahko terapevti in svetovalci prosto premikajo, odvisno od konteksta dela, narave klienta in drugih dejavnikov.

VIRI:

American Counseling Association (ACA). 2023. https://www.counseling.org

American Psychological Association (APA). N.d. https://dictionary.apa.org/

Caro, Hugh. 2000. »Counselling and Psychotherapy: Is there a difference? Does it matter?« A. N. Z. J. FamaTher. 21(2): 73–80.

Škabar, P. 2023. Motivacija za izbiro psihoterapevtskega ali svetovalnega poklica. Magistrsks naloga. Ljubljana: Fakulteta za uporabne družbene študije

mentalno-zdravje-si

Enough of egoism.

Egoism in practice: from the street to Instagram

Ubuntu: I am because we are

Why we need community

How to be more compassionate towards others

Gratitude for people who know how to say “we”

Dovolj mi je egoizma.

Egoizem v praksi: od ceste do Instagrama

Ubuntu: jaz sem, ker smo mi

Zakaj potrebujemo skupnost

Kako biti bolj sočuten do drugih

Hvaležnost za ljudi, ki znajo reči “mi”

Je denar res sveta vladar? Iskreno o notranjem svetu, ki ga zbuja vprašanje vrednosti.

Terapevtski nasvet: Kako varneje graditi odnos do denarja

So 30-ta leta res nova 20-ta?

Kaj pa to pomeni za mlajše generacije, ki so odraščale v povsem drugačnih pogojih kot generacije pred njimi?

Vedno pogosteje slišim, da so trideseta nova dvajseta. Kot ženska, ki se hitro približuje tridesetim, lahko rečem – delno se strinjam. Zame so bila dvajseta vse prej kot lahkotna; bila so obdobje intenzivnih sprememb, vprašanj in neštetih začetkov, ki niso vedno prinesli odgovora..

Dvajseta – obdobje prehodov in iskanja

Iluzija o tridesetih kot končni postaji

30-ta kot priložnost za ponovni začetek

Znanstveno ozadje: prehod v odraslost ni več linearen

Zaključek

Naj vam še prišepnem...

Viri

Iskreno o izgorelosti

Definicija izgorelosti

Podtipi izgorelosti

Izgorelost in strast do dela

Kaj lahko storimo?

Zaključek

Imajo manifestacije znanstveno podlago?

Kaj sploh pomenijo manifestacije?

Kaj pravi znanost?

Rastna miselnost

Samouresničujoče se prerokbe

Kognitivna pristranskost in zaznava uspeha

Moč pozitivnih čustev

Kako lahko uporabimo znanstveno podprte pristope manifestacije v vsakdanjem življenju?

1. Jasnost

2. Povezanost s seboj

3. Vizualizacija in občutenje

Poletna sezonska afektivna motnja ali SAD – ko vročina ne prinese lahkotnosti

Zakaj poletna depresija?

Družbeni pritiski in samopodoba

Kaj lahko naredimo?

Viri

Kaj psihologija uči o ljubezni?

Čuječnost v praksi: kako ustvariti varen prostor za svoja čustva?

Čuječnost nas uči, da moramo čustvom, občutjem in mislim dovoliti in nuditi prostor.

Kaj pa to pomeni v praksi in čemu bi se tega sploh posluževali?

Tako smo osredotočeni na prihodnost, da ne opazimo, da smo sredi tega, kar smo si nekoč želeli.

Vprašanja za refleksijo:

Spomladanska utrujenost

Zakaj smo izčrpani, ko narava oživi?

Dve najbolj znani teoriji osebnosti

Na področju psihologije osebnosti prevladujeta dve temeljni teoriji osebnosti, ki ponujata poglobljen vpogled v strukturo in dinamiko osebnostnih lastnosti: Teorija Velikih 5 in Eysenckovo teorija osebnosti.

Teorija Velikih 5

Eysenckova Teorija Osebnosti

Let 2025 Be Full of Kindness Toward Yourself

Each new year is like a blank page – an opportunity to reconnect with yourself, set new goals, and build habits that support your journey toward inner peace and happiness. Affirmations are a simple yet powerful tool to help start the year on a positive note.

Why Are Affirmations Important?

How to Use Affirmations

Affirmations for 2025

Why Do Affirmations Work?

Naj bo leto 2025 polno nežnosti do sebe.

Vsako novo leto je kot nepopisan list – priložnost, da se znova povežemo sami s seboj, zastavimo nove cilje in ustvarimo navade, ki nas podpirajo na poti k notranjemu miru in sreči. Afirmacije so eno izmed preprostih, a učinkovitih orodij, s katerimi lahko začnemo leto na pozitiven način.

Zakaj so afirmacije pomembne?

Kako uporabljati afirmacije?

Afirmacije za leto 2025

Zakaj deluje?

Začnimo leto z nežnostjo do sebe.

Osebnostni Vprašalniki – Kaj o njih pravi stroka?

How to recognise anxiety? These are the most common symptoms

Anxiety is probably one of the most common, if not the most common, group of mental disorders of the 21st century. But can we really say that we have an anxiety disorder at the slightest feeling of anxiety?

- PETRA ŠKABAR

What about the positive aspects of anxiety - are there any?

But what do we do when we detect symptoms of anxiety in ourselves?

Differences between Cognitive Behavioural Therapy and Psychoanalysis

The difference between psychotherapy and psychosocial counselling

Vedno pogosteje slišim, da so trideseta nova dvajseta.
Kot ženska, ki se hitro približuje tridesetim, lahko rečem – delno se strinjam. Zame so bila dvajseta vse prej kot lahkotna; bila so obdobje intenzivnih sprememb, vprašanj in neštetih začetkov, ki niso vedno prinesli odgovora..